1. večer: Stiske mladih in duhovnost
Vtisi s prvega večera
Prof. dr. Borut Škodlar, psihiater, je na prvem Nikodemovem večeru predstavil, pred kakšnimi izzivi danes stojijo mladi in kako se to odraža v njihovih duševnih stiskah, posebej pri najranljivejših med njimi. V drugem delu pa je spregovoril, kako lahko mladim pomagamo.
Najprej je predstavil, da so danes mladi postavljeni pred ogromno možnosti, dostikrat prepuščeni sami sebi, preplavljeni s skrbmi in pod velikim pritiskom. Prehodi med otroštvom, mladostjo in odraslostjo so bolj zabrisani in razpotegnjeni v času. Mladi imajo polne urnike, živijo v fragmentiranih odnosih, imajo več svobode in hkrati več obremenitev. Daljša je pot do zaposlitve in odlagajo oblikovanje svoje družine. Mladi odrasli tako še naprej živijo pri svojih starših in ostajajo od njih odvisni.
Ker ni jasnih smernic, so mladi lastni načrtovalci, kar je lahko za njih velika obremenitev in odgovornost. Kljub velikim obremenitvam je v raziskavi kar 80 % mladih izrazilo, da so zadovoljni s svojim življenjem in optimistični glede prihodnosti. Zakaj tako velik odstotek? Socialni psihologi temu pravijo krizni paradoks. Je to posledica obrata v zasebnost, v svoj razvoj, svoje telo, svojo podobo in svoje pravice? Je posledica izgubljenosti v novih tehnologijah? Lahko je tudi posledica razkroja skupnosti, težave so tako v družini kot tudi širši skupnosti. Morda teh 80 % mladih izhaja iz družin, ki mladim omogočajo veliko možnosti in jih podpirajo, 20 % pa predstavljajo mladi iz depriviligiranih segmentov družbe.
Duh današnjega časa je fragmentiranost, odtujenost, odmaknjenost od telesa, pozunanjenost. Veliko več je analiziranja, tuhtanja ob stvareh, ki so bile včasih samoumevne. Mladi so zato zmedeni, dezorientirani, izkoreninjeni iz tokov pričakovanih vrednot, tradicij, identitet. Izkoreninjeni so iz običajnih ciljev, motivacije in smisla v življenju. Tudi osebe, ki so včasih predstavljale avtoriteto mladim (kot so učitelji, duhovniki, zdravniki), nimajo več take veljave. Meje so manj stabilne in manj jasne.
Prevelika odprtost kliče po zapiranju v t. i. ohišja. To je obramba pred preveliko odprtostjo. Najbolj ranljive skupine mladih uporabijo tako obliko obrambe, da se umaknejo pred vsakdanom in dražljaji, ki jih ne morejo integrirati (npr. blodnje). Po mnenju predavatelja so nevarnejša ohišja ideologije in fanatizmi, ki delujejo dlje in bolj pod pragom vidnega polja. Ne opazimo, da je to obramba mladega in ga ne spodbuja k razvoju (npr. nihilizem, narcisizem).
Mlad človek lahko sliši od staršev: »Bodi kar si, pomagaj si sam, bodi močan, bodi produktiven, bodi genialen.« Te stavke lahko mladi ponotranjijo kot pričakovanje. Med najobčutljivejše skupine je uvrstil mlade, kjer se nesoglasja starševstva lomijo na njihovih plečih ali pa so travmatizirani, izobčeni, prizadeti zaradi telesnih bolezni ali dedno ranljivi za psihične motnje. Mlademu človeku se težke izkušnje zarežejo v njegovo zmožnost navezovanja, vzpostavljanja odnosov. Če je doživel varno navezo, bodo odnosi zanj varni. Če je doma doživljal nevarno navezo, bodo odnosi zanj lahko ves čas nevarni. Občutljivejši mladi močneje čutijo viharje. Povečan stres jih lahko vrže v zapiranje, v obup.
Vsi mladi potrebujejo varnost na poti (starševsko vlogo, duhovno vodstvo). Potrebujejo pristen stik, dialog, skupno iskanje in ne moraliziranje. Predavatelj je povabil, da z mladimi delimo svoje izkušnje, da nas vidijo, da smo tudi mi ranljivi, da smo v istem čolnu z njimi. Mladi iščejo sprejetost, ki jih varuje v poplavi različnih identitet. Iščejo stik s telesom, čustvi, pomiritev in tudi stik s presežnim.
Če jih duhovno spremljamo, iščimo skupaj z njimi. So občutljivi za meje, zato jih ne prestopajmo zaradi naših skrbi ali naših neprečiščenih potreb. Dragocena je podelitev lastnih izkušenj in naša razgledanost po duhovni pokrajini. Predavatelj je opozoril, da naj ne prepuščamo, da mladi sami postavljajo meje, obenem pa naj jih ne držimo premočno, prerigidno in preideološko.
Večer so z izbranimi pesmimi lepo popestrili pevci vokalne skupine Iubilandum. Po predavanju je predavatelj odgovarjal na vprašanja občinstva. Med drugim je pojasnil, da se psihoterapija in duhovno spremljanje ne izključujeta, ampak kvečjemu dopolnjujeta.
Nada Zupančič
2. večer: Ali Cerkev posluša mlade?
Vtisi z drugega večera
»Mladi so glavna prioriteta Cerkve,« je bi eden izmed odgovorov sinodalnega očeta mariborskega nadškofa Stanislava Cvikla na drugem Nikodemovem večeru v tem letu.
V torek 22. 11. smo se ob 19.30 zbrali v dvorani Teološke fakultete v Ljubljani, kjer smo s preprosto molitvijo ob branju svetopisemskega odlomka poklica mladega preroka Jeremija in začeli srečanje z naslovom: Ali Cerkev posluša mlade? Tematika, ki je bila obravnavana že na enem izmed lanskih Nikodemovih večerov, je ponovno dobila svoj prostor. Tokrat po sinodi mladih. To vprašanje je bilo tudi rdeča nit uvodnega videa, na katerem so različni mladi, od ateistov do dejavnih katoličanov in tudi duhovnikov, povedali svoj pogled na to tematiko. »Cerkev mlade sicer posluša, a selektivno.« »Nekateri duhovniki poslušajo mlade, spet drugi ne.« »Cerkev sploh ne posluša mladih.« »Po mojem mnenju Cerkev zelo posluša mlade, ampak žal ne more doseči tistih, ki so Cerkve zapustili…«
Te in še podobni odgovori so nam dali povod, da smo z veseljem prisluhnili nadškofu Cviklu, ki se je aktivno udeležil Sinode o mladih. Od nje so mladi veliko pričakovali, saj si želijo sprememb na omenjenem področju. Da so se spremembe že začele dogajati je nadškof podal v predstavitvi same sinode. Gre za prvo sinodo, kjer so bili aktivno vključeni mladi. Od približno 400 navzočih na sinodi je bilo tudi 35 mladih in vsak izmed teh je imel tudi določen čas, ko je lahko pred vsemi spregovoril in sooblikoval sinodo. Hkrati so bili mladi iz vsega sveta povebljeni, da že pred samo sinodo povejo svoja stališča, ki so jih nato zbrane v dokument dobili v roke vsi sinodalni očetje. Prav prisotni mladi pa so bili tisti, ki so iz resnega sinodalnega zasedanja, ustvarili prijetno druženje, molitev in nasploh 14 dnevno skupno življenje škofov, kardinalov, duhovnikov in mladih iz celega sveta. To je bila za nadškofa zares navdihujoča izkušnja Cerkve, ki je brez mladih gotovo ne bil deležen.
Večer pa ni bil zaznamovan s škofovim monologom, pač pa je bil večer oblikovan pogovorno. Ne le med tistimi, ki so sedeli za mizo na odru, pač pa med vsemi poslušatelji. Skozi celoten večer smo imeli možnost, da smo na spletno stran unipas.si prek svojih pametnih telefonov postavljali vprašanje nadškofu. Tam smo videli tudi vprašanja drugih slušateljev, katerim smo lahko preko všečkanja omogočili, da je njihovo vprašanje prišlo na vrsto prej. Nadškofovo pripovedovanje o sinodi se je tako že kmalu po začetku spremenilo na dialog z občinstvom. Odgovarjal je na vprašanja, ki smo mu jih zastavili, kar je večina navzočih sprejela z navdušenjem. V tem pogledu so Nikodemovi večeri naredili občuten korak naprej.
Ob koncu se nam je zastavljalo vprašanje, kakšne spremembe bo v Cerkvi na slovenskem pustila sinoda. Bomo ostali le pri lepih mislih ali pa se bo Cerkev zares zganila in zaživela sinodo – skupno pot z mladimi, ki so sedaj njena glavna prioriteta? Ob tem vprašanju bi rad zaključil z mislijo, na katero je opozoril eden izmed navzočih mladih slušateljev. Ne smemo misliti o mladih in Cerkvi kot dveh ločenih družbah, pri kateri je Cerkev mišljena kot temačna sogovornica. Mladi smo Cerkev in vsak dialog mladih s Cerkvijo je dialog znotraj Cerkve same. Tako smo tudi mladi v Cerkvi prvi poklicani k temu, da začnemo to sinodo in nasploh Evangelij živeti.
Peter Čemažar
3. večer: Odrešilna pot z bremenom tragične izgube na Caminu
Vtisi s tretjega večera
»Kdo od vas je bil že na Caminu?« V polni dvorani se dvigne nekaj rok. »Kdo od vas pa pozna koga, ki je naredil samomor?« Ponovno se dvigne nekaj rok, na srečo manj.
Na zgornji vprašanji bi se z dvigom roke lahko odzval tudi irski jezuit, pater Brandan McManus, gost tretjega Nikodemovega večera, ki se je odvil 21. novembra. V pogovoru z draveljskim župnikom, patrom Miranom Žvanutom, je spregovoril o svojem življenju in težki izgubi, zaradi katere se je odločil za romanje v Santiago de Compostella. Dogodke je pred leti predstavil v knjigi z naslovom Odrešilna pot: z bremenom tragične izgube na Caminu, ki je bila letos prevedena v slovenščino, po njej pa je bil pričevanjski večer tudi poimenovan.
Pater McManus se je rodil v kmečki družini s šestimi otroki, njihovo življenje je bilo mirno in srečno. Po očetovi smrti je skrb za kmetijo prevzel brat našega gosta, slednji pa je odšel v mesto, kjer je dokončal študij in se nato zaposlil. Čeprav je imel vse, kar si je želel, je kmalu začutil, da mu nekaj manjka, da ni povsem srečen. Izpolitev je našel v duhovniškem poklicu, za katerega se je zmogel dokončno odločiti po romanju v španski Camino. Pot mu je prinesla notranji mir, prav mir pa je iskal tudi čez nekaj let, ko se je v Camino odpravil ponovno …
V vsakdanjik Brandona McManusa je pred leti zarezala tragična izguba brata, ki si je vzel življenje. Gost večera je povedal, da ga je bratova smrt močno prizadela, občasno pa ga je prevzel tudi občutek krivde. Pridružil se je podporni skupini za tiste, ki se soočajo z izgubo bližnjih, kar mu je delno pomagalo, vendar popolnega olajšanja ni začutil. Odločil se je, da bo odšel na Jakobovo pot, in upal, da se bo tako lahko dokončno spoprijel z bratovo izgubo, premislil, našel mir. Nato je odšel. S seboj je vzel bratovo športno majico in se zaobljubil, da jo bo v Caminu položil na oltar.
Potovanje je bilo lepo, a hkrati težavno. Lepota narave, neznani ljudje, ki po nekaj minutah spontanega in prijaznega klepeta lahko postanejo novi znanci. A tudi fizične bolečine in poškodbe, dejstvo, da je vedno nekdo zraven in ponoči morda krati tvoj spanec, ter hkrati zavedanje, da si pravzaprav povsod sam s seboj, s svojimi mislimi, ki lahko včasih odplavajo tja, kamor ne želiš. Pater je na cilj prišel srečno in izpolnil obljubo – med somaševanjem se je z bratovo majico, ki jo je oblekel pod duhovniško obleko, dotaknil oltarja. A breme ni odšlo.
V naslednjih dneh je obiskal Finisterro, enega od najbolj zahodnih delov Španije, kamor hodijo številni ljudje. Srečal se je z njemu dotedaj neznanim romarskim obredom sežiganja svojih predmetov in spoznal, da s seboj že od doma nosi nekaj, kar bi rad v Španiji tudi pustil. Tako je zažgal bratovo majico. Prišel je mir in neznanska lahkost, ki jo lahko občutiš le, ko s tebe pade velikansko breme …
Iskreno pričevanje patra Brandona McManusa, o katerem lahko več izveste v njegovi knjigi, se je dotaknilo mnogih obiskovalcev, ki so se na pogovor odzvali s številnimi vprašanji. Večer je glasbeno obogatila violinistka Mirjam Šolar, za lažje razumevanje pa je zaslužen prevajalec Marko Weilguny. Preden je pater McManus z blagoslovom sklenil večer, je povedal še misel, ki me je močno nagovorila. Misel, da se za pot v Camino sicer lahko odločimo iz številnih razlogov, a naj ti ne bodo prazni. Misel, naj vemo, zakaj se za to odločamo, če se že. In zagotovilo, da se za to, da bi dosegli svoj camino ne potrebujemo odpraviti v Španijo, da je camino za vsakega posameznika lahko nekje drugje, morda kje povsem blizu, morda nekje na drugem koncu sveta.
Špela Zupančič
