Nikodemovi večeri: Mladi in (ne)moč vere

19. od 22.11.2018 v veliki predavalnici Teološke fakultete v Ljubljani

Kratka vsebina večerov

Letošnji Nikodemovi večeri v Ljubljani bodo posvečeni mladim v njihovih iskanjih smisla življenja. V sodobnem hitro spreminjajočem svetu mladi iščejo oporne točke, ki jih usmerjajo pri njihovih izbirah. Zanimalo nas bo, kaj najbolj usmerja življenje sodobne mladine in kakšen pomen imata duhovnost in vera pri soočenju mladih s temeljnimi bivanjskimi vprašanji.

V ponedeljek bomo najprej prisluhnili predavanju psihiatra prof. dr. Borutu Škodlarju, ki bo spregovoril o specifičnih izzivih današnjih mladostnikov. Iskanje svoje poti, smisla in duhovne izpolnjenosti se odvija v zaodrju vsakega življenja in zna včasih pretresti mladostnika v vsej polnosti. Občutljivejši med njimi to začutijo kot vihar, ki jim lahko zamaje tla pod nogami. Celo tako močno, da se zatečejo v vsemogočnost ali v močan upor, na koncu katerega je nihilizem. Del tega viharja so tudi razmišljanja o smrti in celo samomoru, posebno pri tistih, ki se počutijo drugačne, nesprejete in izločene iz družbenih tokov. Prava duhovna iskanja vznikajo prav iz takšne temeljne pretresenosti človeka. Pomembno je, da skušamo razumeti mladostnika v njegovem osebnem svetu in skupaj z njim iskati duhovne tolažbe.

V torek bomo gostili sinodalnega očeta iz Slovenije mariborskega nadškofa msgr. Alojzija Cvikla, ki nam bo predstavil dogajanje na zadnji sinodi v Vatikanu, ki je bila posvečena pastorali mladih. Osrednje vprašanje, ki smo si ga postavili, je, ali Cerkev posluša mlade. Poskušali bomo izvedeti kaj več o vzdušju na sinodi, o načinu samega sinodalnega procesa in o skupnem snovanju sinodalnih očetov in mladih, ki so skušali odgovoriti na sodobne izzive znotraj Cerkve. Dotaknili se bomo vprašanj sinodalne ureditve Cerkve, vloge žensk v Cerkvi, odnosa do različnih skupin obrobnih, prihodnosti župnij in mladinske pastorale.

V sredo bo na sporedu pričevanje irskega jezuita Brendana McManusa, ki bo podelil svojo izkušnjo romanja na Caminu po samomoru svojega brata, ki je globoko zamajal njegovo poklicanost in vero. Spregovoril bo o bolečih občutkih, s katerimi se je soočal, o očitkih krivde in lastni nemoči. Bog mu je spregovoril po ljudeh, s katerimi se je srečal, in trenutkih spoznanj, ki so v njem spet prebudila vero v nežno Gospodovo ljubezen in bližino. Camino je zanj postal pot ozdravljenja in pot nazaj v Življenje z Gospodom. Svojo izkušnjo je opisal v knjigi Odrešilna pot, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenščini.

V četrtek si bomo najprej skupaj ogledali prvi del iz filmskega ciklusa Dekalog poljskega režiserja Krzysztofa Kieślowskega. Režiser se skrivnosti življenja bliža na spoštljiv način, ne poizkuša je razlagati, saj se zaveda njene veličine. Namesto tega to skrivnost upodablja na filmskem platnu in pusti, da se razkriva prek zgodb, ki jim sledimo v njegovih filmih, teh umetninah realističnega filmskega sloga. Ozadje, na katerem se odigrava zgodba prvega dela tega filmskega cikla, ki si ga bomo ogledali na zadnji letošnji Nikodemov večer, je blokovsko naselje v režiserjevi domovini v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Hladni, sivi bloki se vzpenjajo visoko proti venomer oblačnemu nebu, ravnica pred njimi je prekrita s snegom, ob zaledenelem ribniku pa sedi nekdo, ki je zakuril ogenj in se zdi v tem svetu tako nenavaden… A vendar zgodba filma, zgodba o ljubezni in smrti, o drami človeškega bivanja, presega ta časovni in krajevni okvir in nas nagovarja, naj se odpremo skrivnosti življenja. 
Pogovor po filmu bo usmerjal Sergej Valijev.

Razlage motiva na plakatu

Motiv rok z Michelangelove freske Stvarjenje Adama na oboku Sikstinske kapele je eden najbolj znanih motivov iz zgodovine evropske umetnosti ter tako zlahka prepoznaven. Medtem ko motiv skorajšnjega stika rok v okviru celotnega prizora največkrat razumemo predvsem kot upodobitev trenutka poslednjega dejanja Stvarjenja, človekovega rojstva, in hkrati tudi kot odraz dejstva, da je človek ustvarjen po Božji podobi, mu lahko kot samostojnemu, iz konteksta vzetemu znaku, damo še mnoge druge pomene (in to tudi znova in znova počnemo).

Naslovni motiv letošnjih Nikodemovih večerov tako izhaja prav iz te zgodbe – stika človeka z Božjim. Vendar pa je pozornost preusmerjena na dejstvo, da se roki v resnici ne stikata, pač pa gesta dopušča tako dotik kot odmik. Ta »nestik« je dodatno poudarjen še z grobo razklanim barvnim poljem. Božja roka se steguje po človeku, a končno se mora za premostitev razpoke odločiti človek sam.

Očem se prav tako gotovo ne bo izmuznil poseg v izvirni, pol tisočletja star motiv, pri katerem je Adamovo roko nadomestila roka mlade ženske 21. stoletja. To je neposreden nagovor mladim ljudem današnjega dne, naj sprašujejo in iščejo, in klic Cerkvi, naj jih posluša in jim odgovarja.

Končno pa naj bo plakat letošnjih Nikodemovih večerov v svoji popartovski estetiki razumljen tudi kot hommage ameriškemu umetniku Andyju Warholu – človeku, ki kljub svojemu konfliktnemu in mnogokrat težkemu življenju ni izgubil zaupanja v moč vere.

Lucija Fabjančič, oblikovalka plakata