Živa občestva

Zakaj se sploh pogovarjamo o malih skupinah? Zakaj nismo več zadovoljni z množičnim krščanstvom? Kaj gre »narobe«, da je potrebno dati večji poudarek na majhnost? Ne dolgo nazaj mi je prijateljica, ki je bila na misijonu v Afriki, rekla: »Tu sem resnično začutila, kaj je to živo občestvo«. Kar je zanimivo, je to, da je to doživela ne v mali skupini ljudi, o katerih razmišljamo pri nas, temveč pri maši, kjer je sodelovalo več tisoč ljudi! Seveda je situacija v naši sekularizirani Evropi popolnoma drugačna: četudi imamo župnije, ki ponekod ne štejejo niti 200 župljanov pa vse nad 10.000 župljanov, je včasih težko čutiti in si razložiti, kaj je to živo občestvo. Naj nam bodo v začetku v izziv naslednja vprašanja: kaj je zame živo občestvo, kako si ga predstavljam in kaj sam prispevam za to?

O tradiciji, ki je pri nas še vedno zelo prisotna in tudi pozitivno ovrednotena, smo že govorili v eni izmed prejšnjih katehez (glej: Iz množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri). Gotovo je okolje eden od razlogov, da danes vere ni lahko živeti v svetu, kjer Boga ni več, kjer je Bog iluzija, kjer Boga nihče ne potrebuje in ko človek postaja sam sebi zadosten. Zakaj ob tako velikem številu kristjanov pri nas govorimo o malih živih občestvih?

 

Kaj so to živa občestva?

Nek bolj splošen, antropološki pogled na živa občestva bi bil naslednji:

ŽIVO: pomeni, da je prisotno življenje, gibanje, aktivnost, delovanje, razgibanost, premikanje, ustvarjanje, sodelovanje. Gre torej za občestva, kjer se nekaj dogaja, kjer je neka gnetljivost, oblikovanje, ustvarjalnost, kjer poteka dobra komunikacija.

OBČESTVO: bolj antropološki pogled na občestvo je predstavil dr. Jože Ramovš na Nikodemovih večerih 2012, ko pravi, da gre pri občestvu za skupnost, kjer se počutim doma in kjer doživljam Boga skozi skupnost – v tej skupnosti sem z veseljem to, kar sem; v tej skupnosti sem lažje kristjan. »Iskrice zagorijo tam, kjer imajo ljudje dobro izkušnjo skupine« (Ramovš, 2012). Občestvo je torej najprej tam, kjer se ljudje dobro počutijo. Sad dobrega počutja pa je veselje, ustvarjalnost, mir, ljubezen: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). Občestvo ali občevanje je tam, kjer poteka dobra, kvalitetna komunikacija. Človek je posameznik, individuum, ki potrebuje skupnost; to, kar pa človeka povezuje s skupnostjo, pa je skupina (glej: https://www.youtube.com/watch?v=JEmFf8EJPl0 (pridobljeno 30. aprila 2013). Gre za male skupine od 5 do 15 ljudi, kjer je prisotna močna povezanost in pripadnost.
Teološko bi »občestvo« opisali kot: »skupino oseb, ki jih med seboj povezuje živa vera v vstalega Jezusa in dejavno prizadevanje za dosego cerkvenih ciljev. Vsi člani zavestno verujejo v Njegovo navzočnost in v tem smislu tudi oblikujejo osebno in skupno življenje ter medsebojne odnose« (Kvaternik, 2012). Občestvo je Cerkev v malem, ki se uresničuje preko oznanjevanja, ki udejanja ljubezen kot karitas, ki se zbira k bogoslužju in gradi odnose v občestvu. (http://kvaternik.over.net/skupina/ pridobljeno 17. maja 2013)

Gotovo si vsi želimo takih skupin, kjer bi lahko bili taki, kot smo; kjer bi bilo veselje, mir, ljubezen; kjer bi lahko o svoji veri ne le govorili, ampak predvsem živeli to, kar verujemo. Morda lahko že tu najdemo majhen odgovor na prej zastavljena vprašanja: želimo si, da bi bilo v vsaki skupini (v družini, župniji, na faksu, na delovnem mestu) tako, po tem vsi hrepenimo, zato nam je toliko težje, kjer tega ne moremo živeti v polnosti.

 

Življenje prvih kristjanov

Za vsakega kristjana je gotovo pomembno, da lahko osebno vero živi in jo izpričuje svobodno. Kot posamezniki potrebujemo občestvo, da bi v njem našli oporo in pogum in konec koncev dom, da bi lažje v svetu s pogumom in veseljem oznanjali Kristusa. Tudi prvi kristjani so se soočali z mnogimi stiskami in preganjanji, a so kljub vsemu ohranili veselje, saj jih je v občestva združevala in povezovala iskrena vera. Apostolska dela opisujejo prva živa občestva:

 »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje«

(Apd 2,42-47).

Iz tega odlomka lahko pogledamo na nekatere ključne elemente, ki jih vsebuje živo občestvo. Na kratko bi lahko rekli najprej tako: živa občestva so skupina ljudi, »ki jih povezuje vera v Jezusa Kristusa in v katerih je močna navzočnost vstalega Kristusa« (PIP 80). Temu sledijo štirje temelji, ki jih lahko povzamemo iz tega odlomka:

 

1. TEMELJ: nauk apostolov

Živo občestvo povezuje vera v vstalega Gospoda. Osebna vera pa se opira tudi na nauk, ki so ga najprej v svet posredovali dvanajsteri ter za njimi vse do danes škofje kot nasledniki apostolov.

2. TEMELJ: lomljenje kruha

Gre za pomen evharistije, ki je bila v prvih skupnostih ključnega pomena. Lomljenje kruha prihaja iz judovske tradicije in je del skupnega obeda. Kristjani so se kot eno zbirali v templju in na domovih. Zaradi zbiranja po domovih so se med ljudmi pojavile tudi raznovrstne govorice, saj judje in pogani niso razumeli, kaj pomeni »jesti od mesa«. Vseeno pa je bila miza tista, ki je zbirala in ohranjala tiste, ki so hodili za Jezusom.

3. TEMELJ: občestvo kot način življenja

Prvi kristjani so živeli skupnost, ki je imela vse skupno, ki je naklonjeno uboštvu zaradi bratskega deljenja materialnih dobrin med seboj. Med kristjani je bila tako duhovna skupnost kot materialna, prav tako pa je bila poudarjena solidarnost in deljenje miloščine. Že apostol Pavel je na svojih misijonskih potovanjih zbiral prispevke za Jeruzalem, kar kaže tudi na solidarnost med skupnostmi tistega časa. Med seboj so si radi delili vse zato, ker so bili »enega duha«, zaradi  medsebojne edinost v istem Telesu. Konkretno so si pomagali v materialnih in denarnih zadevah zaradi takratnih potreb, zlasti v Jeruzalemu. Niso se odpovedovali bogastvu in izbrali uboštvo zaradi samih sebe, temveč zaradi ljubezni, ki se ne more sprijazniti s stisko bližnjega, zlasti če je ta moj brat v veri.

4. TEMELJ: molitev

Kristjani so molili trikrat na dan po judovski navadi, o čemer govori tudi Didache[1] (Nauk dvanajsterih apostolov). Verniki so molili Očenaš, razne hvalnice, zahvalne molitve, psalme,

Postili so se ob sredah in petkih. Poudarek pa je bil predvsem na veselem obhajanju evharistije po domovih, saj je prav to dejanje skupnost združevalo v eno.

 

Živa občestva – Cerkev v malem

Kako živeti živo občestvo danes? Na podlagi temeljnih značilnosti Cerkve, ki so liturgija (bogoslužje), diakonija (karitas), koinonija (občestvo) in misijon si lahko zamislimo, kakšen bi bil ideal tudi za naše skupine, v katerih živimo, bivamo in smo.

Na podlagi odlomka iz Apostolskih del lahko tudi za današnji čas na mladosten način postavimo temelje, ki so pomembni za vsako skupino bodisi družino bodisi študentsko gibanje, da bi lažje in bolj pogumno živeli vero v vsakdanjem razburkanem času.

 

l. Živim, kar verujem

Značilnost Cerkve: oznanjevanje.
Pod evangelizacijo si pogosto predstavljamo misijonske dežele, kjer misijonarji prinašajo veselo novico v novo kulturo, navade, tamkajšnjo religijo. V tem primeru gre za »prvo evangelizacijo«, misijon, da bi ljudje spoznali in sprejeli Kristusovo odrešenjsko oznanilo. A evangelizacija pomeni oznanjevanje Kristusa tudi v vsakdanjem življenju, tam kjer sem, tak kot sem. Ko danes govorimo o »novi evangelizaciji« je ta namenjena ne toliko ljudem, ki Kristusa še ne poznajo, temveč predvsem nam samim, da bi znova znali živeti iz osebne vere v vsakem trenutku. Živo občestvo povezuje pristno pričevanje vsakega člana te skupine. Pričujem že s tem, kar sem in kako živim, s tem pa tudi oznanjam. Za rast v veri mi ob strani stojijo ostali člani skupine, od katerih se učim glede na njihov način življenja. Iskrena vera in vez ljubezni, veselja ter miru pa je samo po sebi pričevanje za svet, ki še kako kriči po teh dobrinah.
Mladi smo danes vpeti v celo vrsto različnih skupin in dejavnosti. Na tem mestu se lahko vprašam: kje sem najbolj to, kar sem? V kateri skupini osebno najbolj rastem? Kateri ljudje v katerih skupinah me nagovarjajo kot »Kristusovi oznanjevalci«?

 

ll. Zbiranje ob mizi

Značilnost Cerkve: bogoslužje ali liturgija
Miza je eden ključnih »predmetov« v vsakdanjem življenju, z njeno pomočjo je opravljeno marsikatero delo, na njej se zbirajo darovi, predvsem pa je kraj zbiranja in povezovanja. Kot je miza tista, ki danes navadno zbere družino skupaj pri obedu, je tudi evharistična miza tista, ki zbere skupaj verujoče. Za živo občestvo je zbiranje ob mizi temelj vseh temeljev, je vir in vrhunec živega občestva.
Kako doživljam skupine, v katerih sem? Ali je evharistija njihov temelj? Ali je evharistična miza temelj zame, za moje življenje in za moje srečevanje z raznimi skupinami? Ali v skupinah, kjer se zadržujem, skupaj molimo?

 

lll. Medsebojna pomoč

Značilnost Cerkve: ljubezen kot karitas
Čas, v katerem živimo, močno zaznamuje individualizem, ta pa »razjeda« našo krščansko karakteristiko, ki je v služenju drugemu in ljubeči pomoči bližnjim, zlasti tistim, ki so pomoči resnično potrebni. Individualizem zapira človeka pred drugimi, zato je še kako dragoceno, če se gibljemo v živem občestvu, kjer lahko vedno računamo drug na drugega in se spodbujamo v pomoči drugim. Z bližnjimi lahko delimo svoj čas, talente, gmotne dobrine, spoznanja. Kako pomembno je, da delimo, saj je »večja sreča dajati, kot prejemati« (Apd 20,35), s tem pa gradimo sebe kot osebnost, druge in celotno občestvo.
Kaj lahko sam prispevam za gradnjo živega občestva – čim bolj konkretno? Kaj z veseljem prispevam? Kaj doživljam, ko moram iti preko sebe in pomagati tudi tistim ljudem, do katerih ne čutim simpatije? Ali so skupine, v katerih se gibljem, naravnane na pomoč bližnjim?

 

lV. Druženje

Značilnost Cerkve: občestvo

Vse te načine življenja pa povezuje skupina, občestvo, v katerem moj način življenja postaja način življenja celotne skupine in obratno. Mladi vemo, kako pomemben je dejavnik skupnega preživljanja časa. Prav občestvo je prostor za nas – da smo tam taki kot smo. Naj te skupine, v katerih se zadržujemo, resnično vsebujejo poleg druženja tudi molitev, medsebojno pomoč in oznanjevanje, da bodo naša občestva resnično krščanska, polna življenja in vstajenjskega veselja!
Zakaj sem član neke skupine? Kaj mi je v skupini najpomembneje? Kaj sem pripravljen pustiti v skupini, kaj pričakujem od skupine zase? Kaj sem pripravljen narediti za skupino?

Če si preko vprašanj našel kak zate pomemben odgovor o živem občestvu, ga podeli naprej in ponesi v skupino. Morda ti bo v pomoč, da sam še naprej gradiš občestva veselja, miru in ljubezni. Z vprašanji lahko preveriš, v kakšnih občestvih puščaš sledi in kakšne sledi puščajo v tebi ta občestva, kako živa so. V vsem pa lahko vedno narediš eno, da se vsak dan vprašaš: »kaj lahko danes storim, da bi ljudje po srečanju z menoj bili bolj srečni in srečali Boga?«

Priprvila: Karmen K.

Viri in literatura:

• https://www.youtube.com/watch?v=JEmFf8EJPl0 (pridobljeno 30. aprila 2013).
• http://kvaternik.over.net/skupina/ (pridobljeno 17. maja 2013)
• Kvaternik, Peter. 2005. Oris občestvene pastoralne teologije: osnutek. Ljubljana: Teološka fakulteta.
• Kos, Metka, Gregor Kunej, Špela Pucelj, Alen Prelesnik, in Marko Kržišnik, ur. Župnija mladih. 2012. Ljubljana: Društvo SKAM – Skupnost katoliške mladine.
• Pridite in poglejte. 2012. Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument. Slovenska Škofovska konferenca. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba.
• Didache. 1973. Nauk dvanajsterih apostolov. Ljubljana: ČGP Delo.

 

[1] Gre za kratek starokrščanski spis iz 1. st. po Kr., kjer so zbrana ključna navodila za življenje kristjanov v treh delih: versko-moralni del, liturgični del in disciplinski del.