Cerkev na slovenskem v svojih prednostih in slabostih
Kratek povzetek kateheze
Kateheza podaja pogled na zgodovino Cerkve – kaj se lahko naučim iz dogodkov cerkvene zgodovine in kako jo vidim kot njen ud. Poznavanje poglavitnih dogodkov in resnic, ki jih moremo prek njih spoznati, nas uvede v razmišljanje o prednostih in slabostih Cerkve na Slovenskem.
Predlagan odlomek iz Svetega pisma: Mt 16, 18–19: »Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹«
Uvod
Cerkev je bila ustanovljena na veliki petek z Jezusovo daritvijo na križu. Nekoliko prej je Jezus poskrbel za svojega namestnika na zemlji. Takrat mu je tudi rekel: »Peklenska vrata je ne bodo premagala«. S temi besedami je Cerkvi zagotovil svetost in trajnost. Danes, nekaj manj kot 2000 let pozneje, se verniki še vedno zbiramo ob evharistični mizi. Cerkev je kljub številnim preizkušnjam še vedno »živa«. Tega si ne moremo razložiti s človeškim razumom. Le upoštevanje resnice, da Cerkev vodi Sveti Duh, nam lahko pojasni to neverjetno dejstvo, da je Cerkev še vedno med nami.
Česa se lahko naučimo iz zgodovine Cerkve?
Na katere dogodke človek najprej pomisli ob besedni zvezi: zgodovina Cerkve? Naštejmo nekatere: križarske vojne, odpustki, reformacija, vzhodni razkol, preganjanja, svoboda krščanstvu pod cesarjem Konstantinom. Pogosto najprej pomislimo na temne trenutke. Z namenskim iskanjem svetlih trenutkov iz zgodovine Cerkve pa se spomnimo na začetek redovništva, čas irskih misijonarjev v Sloveniji, delo Cirila in Metoda ter delo mnogih drugih svetnikov (Frančišek Asiški, Benedikt, Mati Terezija ipd.).
Že kristjani sami imamo pogosto najprej temne asociacije, ko razmišljamo o zgodovini krščanstva (predlagam pa, da tudi sami naredite preizkus in tako preverite, v kolikšni meri ta trditev velja). Tako se ne moremo čuditi številnim predsodkom in negativnemu pogledu, ki ga imajo do Cerkve neverujoči.
Na kratko se sprehodimo skozi glavne točke zgodovine: Apostolska dela nam opisujejo življenje prve krščanske skupnosti in začetke širjenja krščanstva. Kmalu so se pričela preganjanja in sicer v več obdobjih. Pod cesarjem Konstantinom je krščanstvo dobilo svobodo in postalo enakopravno drugim veram (Milanski edikt: leta 313). Še v istem stoletju je postala to edina prava vera. Rimska država je nato razpadlo (leta 476 propad zahodnega dela imperija). Sledilo je obdobje srednjega veka. Na Zahodu se je vzpostavilo Karolinško cesarstvo, po njegovem propadu pa Rimsko nemško cesarstvo. Cerkev je v teh časih prišla pod svetno oblast (cesar si vzame pravico, da imenuje škofe). Temu se je papež Gregor VII. odločno uprl in v investiturnem boju dosegel svobodo: cerkvene službe naj odslej podeljuje Cerkev. V visokem srednjem veku je prišlo do obrata. Svetna oblast je postala podrejena duhovni. To obdobje so zaznamovale tudi križarske vojne in vzhodni razkol. Poleg tega imamo iz tega časa prve jaslice, krščevati se začne majhne otroke, ustanavljajo se univerze itd. V poznem srednjem veku je ugled in moč papeštva močno upadla (papeži v Avignonu, več papežev, slabi moralni zgledi). Novi vek privede do zahodnega razkola (leta 1517) in protireformacije, ki mu sledi Tridentinska obnova Cerkve (Tridentinski koncil: 1545–1563). V mlajši zgodovini je Cerkev pod oblastjo Habsburžanov zaznamoval janzenizem in pozneje jožefizem (Jožef II. razpusti nekatere redove – jezuite, ukine nekatere Božje poti, določi velikost župnij: župljani smejo biti oddaljeni največ uro hoda od cerkve). Pomembna prelomnica je tudi II. Vatikanski koncil (1962–1965), ki ga je sklical Janez XXIII., dokončal pa Pavel VI.
Pestra zgodovina je polna vzponov in propadov. Države so se razvijale in propadale, prav tako družbeni in miselni/filozofski sistemi (fevdalizem, racionalizem, komunizem). A Cerkev je ostala, čeprav je njena moč v novem veku z znanstvenimi odkritji in pojavom sekularizacije začela upadati ter ji je bilo napovedanih le še nekaj let življenja. Cerkev kot znamenje Božje-prisotnosti-med-nami ostaja kljub vsem težkim trenutkom in številnim napakam, ki so jih storili (in jih še delamo) njeni udje.
Cerkev na Slovenskem
Cerkev na Slovenskem ima svojo zgodovino. Od prihoda krščanstva na naše ozemlje (sem so ga prinesli v osmem stoletju, pokristjanjevanje pa je potekalo po vzoru irskih menihov), do slavnih bratov Cirila in Metoda, reformacije in protireformacije, preganjanja Cerkve med drugo svetovno vojno in po njej, njenega političnega opredeljevanja, nacionalizacije in denacionalizacije, razvoja številnih gibanj, upadanja števila vernikov, razglasitve prvih blaženih Slovencev …
Danes lahko v Cerkvi na Slovenskem opažamo določene prednosti in kot vedno ter povsod tudi nekatere slabosti.
Prednosti
V krovnem dokumentu Pridite in Poglejte so škofje prednosti, ki jih prepoznavajo, strnili v pet točk: zmernost v teologiji in pastorali, navezanost na katoliško tradicijo, zavzetost in marljivost pastoralnih delavcev, solidarnost in vzgoja ter iskrena vera. Pa si jih poglejmo nekoliko bolj podrobno.
1. Zmernost v teologiji in pastorali (26)
Prednost se nanaša na pokoncilsko dogajanje. Marsikje je namreč po koncilu nastala »zmeda«. V veliki vnemi, da bi čim prej izvršili predlagane reforme, so ponekod vse, kar je bilo starega začeli zaničevati. »V slovenskem prostoru se je ustalila zmerna teološka in pastoralna smer, ki sprejema izziv novega, ne da bi zato povsem prekinila s starim.« Za lažje razumevanje naj omenim le nekaj najbolj opaznih pokoncilskih sprememb: bogoslužni jezik postane slovenščina, duhovnik se obrne proti ljudstvu, laiki prevzemajo več sodelovanja, ustanovijo se župnijski pastoralni sveti.
2. Navezanost na katoliško tradicijo (27)
Slovenskemu človeku je katoliška tradicija blizu. Mnogi ob božiču postavljajo jaslice in krasijo drevesca, blizu so jim tudi razni blagoslovi kot na primer blagoslov otrok ali blagoslov jedil pred veliko nočjo. Nekateri stari verski običaji so rešeni pozabe (koledovanje ob prazniku svetih treh kraljev, miklavževanje). Tudi verska znamenja in cerkve so negovane. Zakaj je navezanost na tradicijo prepoznana kot prednost? Kot razlagajo škofje, je to odskočna deska za novo evangelizacijo ter za poglobitev vsebine.
3. Zavzetost in delavnost pastoralnih delavcev (28)
Mnogi duhovniki, druge posvečene osebe in laiki delajo zelo požrtvovalno v dobrobit krščanskega občestva. Svoje moči, čas in talente nesebično darujejo za različne pastoralne dejavnosti. Prostovoljno delo je mnogim samoumevno, to pa ceni tudi širša okolica. »Požrtvovalnost in predanost duhovnikov, redovnikov in laikov govori o tem, da gorečnost za Božje kraljestvo med pastoralnimi delavci živi in ne pojenja.« Škofje z veseljem opažajo, da »se podobne drže kažejo tudi pri mladih voditeljih skupin in animatorjih.«
4. Solidarnost in vzgoja (29)
Cerkvene dobrodelne ustanove veliko naredijo za uboge, kljub majhni medijski podpori. Veliko imamo prostovoljcev in dobrotnikov. »Sporočilo dobrote, ki je odlično Kristusovo sporočilo, zato ni preslišano.« Tudi družba ceni dobrodelno delovanje Cerkve.
Na področju vzgoje lahko opažamo, da je krščanska vzgoja cenjena. Starši radi vpisujejo otroke v katoliške vrtce in osnovne šole, mladi študentje svojo pedagoško prakso radi opravljajo prav v katoliških srednjih šolah (kjer so srednješolci bolj spoštljivi). Večina otrok obiskuje verouk, mnogi otroci in mladi se udeležujejo ter soustvarjajo različne programe (skavti, oratorij), tudi Festival Stična mladih ima pomembno mesto in je v srednjeevropskem prostoru brez primere.
5. Iskrena vera (30)
Pogosto spregledana, a obenem najpomembnejša sila, ki povezuje celotno Cerkev je iskrena vsakdanja molitev mnogih mož in žena, njihovo trdno zaupanje v Boga ter zvesta ljubezen. V našem narodu so mnoga srca zvesto predana Kristusu in njegovi materi Mariji. Prav pobožnosti njej v čast so na naših tleh zelo pogoste. Njena drža pogumne vere (angelovo oznanjenje) in pričevanja v javnosti (pod križem) je lepa iztočnica za pastoralno prenovo v prihodnjih letih.
Šibkosti Cerkve na Slovenskem so naslednje:
1. Ranjena občestva (35)
To se kaže na mnogih področjih: znotraj cerkvenih struktur, kjer ne prihaja do iskrenega dialoga; v nesodelovanju in brezbrižnosti škofov/duhovnikov za skupne projekte, pogosta je praksa, kjer vsak poskrbi le za svoje področje; v premajhni solidarnosti med premožnejšimi in revnimi župnijami; v zanemarjanju karizem in poslanstva laikov ter redovnikov; v človeški slabosti gospodovalnosti, ki prizadene medsebojne odnose in ne omogoča rasti občestva.
2. Nezvestoba obljubam (36)
Današnja družba zvestobe ne prepoznava več kot vrednote. To se žal odraža tudi v življenju Cerkve kot nezvestoba obljubam (duhovniškim, redovniškim, zakonskim). Nezvestoba vpliva na manjšo verodostojnost oznanjevanja, pa tudi mladi imajo slabe zglede, zaradi katerih se težje odločajo za duhovniški poklic.
3. Pomanjkanje poguma in lastne identitete (37)
Slovenski katoličan je zaradi zapostavljanja, drugorazrednosti in sovražnega govora velikokrat prestrašen, negotov v sebi in vase zaprt vernik. Njegovo poznavanje katoliške vere je šibko, zato je njegovo pričevanje omejeno na tih življenjski zgled, manj pa ima poguma za javno izražanje svojega prepričanja.
4. Duh izključevanja (38)
Slovenska družba je še vedno razdeljena. K temu je prispevalo dogajanje med in po drugi svetovni vojni. Idejna razdeljenost ne bi bila nič nenavadnega, a v našem prostoru gre poleg tega tudi za izključevanje drugega, ki se ga obravnava kot sovražnika. V takšnem stanju pa po opažanju škofov nismo sposobni ne odpuščati ne oznanjati evangelij.
5. Pretirana skrb za materialne dobrine (39)
Z denacionalizacijo je bila Cerkvi vrnjena večina njenega premoženja – v slabem stanju. Pričela se je obnova mnogih objektov in ponovno usposabljanje ustanov, katerih delovanje je bilo prekinjeno. Pretirana skrb za materialne dobrine je imela negativne učinke na pastoralno delo in omajala ugled Cerkve v družbi, saj so nekateri dobili občutek, da želi Cerkev le izboljšati svoj gmotni položaj.
Zaključek
Cerkev na Slovenskem se je zavedla potrebnosti skupnega dela in skupne skrbi za njeno prenovo. To se je lepo pokazalo v izidu dokumenta Pridite in poglejte, ki med drugim na vernika spodbudno vpliva tudi zaradi dejstva, da so pri njegovemu nastajanju sodelovali vsi slovenski škofje. Iskrena želja po boljši Cerkvi naj bo v spodbudo tudi vsem mladim, da bomo po svojim močeh in kot delček te velike strukture pomagali k njeni svetosti.
Vprašanja
– Katerih dogodkov se spomniš iz zgodovine Cerkve?
– V kolikšni meri poznavanje zgodovine Cerkve vpliva na tvojo vero?
– Kako kot ud Cerkve gledaš na to »ustanovo«?
– Katera dogajanja/drže v Cerkvi na Slovenskem spodbujajo tvojo vero in krepijo tvojo identiteto kristjana/-ke?
– Kateri dogodki ali drže v Cerkvi na Slovenskem ne spodbujajo tvoje vere in zamajajo tvojo identiteto kristjana/-ke?
Kaj meniš o sedanjem stanju Cerkve na Slovenskem? Te naštete prednosti in slabosti k čemu spodbujajo?
Priporočena metodologija:
Mlade spodbudimo, da na listke napišejo čim več dogodkov, ki se jih spomnijo iz zgodovine Cerkve. Nato naj jih razdelijo glede na kategorijo DOBRO/SLABO. Sledi pogovor. V drugem delu jih spodbudimo, naj napišejo, kaj v Cerkvi spodbuja oziroma krepi njihovo vero in kaj ima nasprotni učinek. Nato razdelijo prve listke pod posamezno prednost, druge pa pod slabost Cerkve na Slovenskem. Porazdeljevanje listkov lahko poteka tako, da vsak svojega prebere in ga nato umesti pod določeno kategorijo. Ob tem se lahko odprejo mnoge iztočnice za pogovor.
Pripravila: Kristina K.
Uporabljeni viri:
– literatura katehetsko pastoralne šole (Zgodovina Cerkve).
– Holzer, J. (1995). Zgodovina Cerkve v stotih slikah. Ljubljana: Družina.
– Pridite in poglejte. 2012. Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument. Slovenska Škofovska konferenca. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba.