{"id":2113,"date":"2013-06-19T09:51:51","date_gmt":"2013-06-19T07:51:51","guid":{"rendered":"http:\/\/unipas.si\/wp\/2013\/06\/19\/ziva-obcestva\/"},"modified":"2013-06-19T09:51:51","modified_gmt":"2013-06-19T07:51:51","slug":"ziva-obcestva","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/ziva-obcestva\/","title":{"rendered":"\u017diva ob\u010destva"},"content":{"rendered":"

\t\"\"Zakaj se sploh pogovarjamo o malih skupinah? Zakaj nismo ve\u010d zadovoljni z mno\u017ei\u010dnim krš\u010danstvom? Kaj gre »narobe«, da je potrebno dati ve\u010dji poudarek na majhnost? Ne dolgo nazaj mi je prijateljica, ki je bila na misijonu v Afriki, rekla: »Tu sem resni\u010dno za\u010dutila, kaj je to \u017eivo ob\u010destvo«. Kar je zanimivo, je to, da je to do\u017eivela ne v mali skupini ljudi, o katerih razmišljamo pri nas, temve\u010d pri maši, kjer je sodelovalo ve\u010d tiso\u010d ljudi! Seveda je situacija v naši sekularizirani Evropi popolnoma druga\u010dna: \u010detudi imamo \u017eupnije, ki ponekod ne štejejo niti 200 \u017eupljanov pa vse nad 10.000 \u017eupljanov, je v\u010dasih te\u017eko \u010dutiti in si razlo\u017eiti, kaj je to \u017eivo ob\u010destvo. Naj nam bodo v za\u010detku v izziv naslednja vprašanja: kaj je zame \u017eivo ob\u010destvo, kako si ga predstavljam in kaj sam prispevam za to?<\/strong><\/span><\/p>\n

<\/p>\n

\tO tradiciji, ki je pri nas še vedno zelo prisotna in tudi pozitivno ovrednotena, smo \u017ee govorili v eni izmed prejšnjih katehez (glej: Iz mno\u017ei\u010dnega krš\u010danstva k ob\u010destveni in osebni veri). Gotovo je okolje eden od razlogov, da danes vere ni lahko \u017eiveti v svetu, kjer Boga ni ve\u010d, kjer je Bog iluzija, kjer Boga nih\u010de ne potrebuje in ko \u010dlovek postaja sam sebi zadosten. Zakaj ob tako velikem številu kristjanov pri nas govorimo o malih \u017eivih ob\u010destvih?<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tKaj so to \u017eiva ob\u010destva?<\/strong><\/p>\n

\tNek bolj splošen, antropološki pogled na \u017eiva ob\u010destva bi bil naslednji:<\/p>\n

\t\u017dIVO: pomeni, da je prisotno \u017eivljenje, gibanje, aktivnost, delovanje, razgibanost, premikanje, ustvarjanje, sodelovanje. Gre torej za ob\u010destva, kjer se nekaj dogaja, kjer je neka gnetljivost, oblikovanje, ustvarjalnost, kjer poteka dobra komunikacija.<\/p>\n

\tOB\u010cESTVO: bolj antropološki pogled na ob\u010destvo je predstavil dr. Jo\u017ee Ramovš na Nikodemovih ve\u010derih 2012, ko pravi, da gre pri ob\u010destvu za skupnost, kjer se po\u010dutim doma in kjer do\u017eivljam Boga skozi skupnost – v tej skupnosti sem z veseljem to, kar sem; v tej skupnosti sem la\u017eje kristjan. »Iskrice zagorijo tam, kjer imajo ljudje dobro izkušnjo skupine« (Ramovš, 2012). Ob\u010destvo je torej najprej tam, kjer se ljudje dobro po\u010dutijo. Sad dobrega po\u010dutja pa je veselje, ustvarjalnost, mir, ljubezen: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji u\u010denci, \u010de boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). Ob\u010destvo ali ob\u010devanje je tam, kjer poteka dobra, kvalitetna komunikacija. \u010clovek je posameznik, individuum, ki potrebuje skupnost; to, kar pa \u010dloveka povezuje s skupnostjo, pa je skupina (glej: https:\/\/www.youtube.com\/watch?v=JEmFf8EJPl0<\/a> (pridobljeno 30. aprila 2013). Gre za male skupine od 5 do 15 ljudi, kjer je prisotna mo\u010dna povezanost in pripadnost.
\tTeološko bi »ob\u010destvo« opisali kot: »skupino oseb, ki jih med seboj povezuje \u017eiva vera v vstalega Jezusa in dejavno prizadevanje za dosego cerkvenih ciljev. Vsi \u010dlani zavestno verujejo v Njegovo navzo\u010dnost in v tem smislu tudi oblikujejo osebno in skupno \u017eivljenje ter medsebojne odnose« (Kvaternik, 2012). Ob\u010destvo je Cerkev v malem, ki se uresni\u010duje preko oznanjevanja, ki udejanja ljubezen kot karitas, ki se zbira k bogoslu\u017eju in gradi odnose v ob\u010destvu. (http:\/\/kvaternik.over.net\/skupina\/<\/a> pridobljeno 17. maja 2013)<\/p>\n

\tGotovo si vsi \u017eelimo takih skupin, kjer bi lahko bili taki, kot smo; kjer bi bilo veselje, mir, ljubezen; kjer bi lahko o svoji veri ne le govorili, ampak predvsem \u017eiveli to, kar verujemo. Morda lahko \u017ee tu najdemo majhen odgovor na prej zastavljena vprašanja: \u017eelimo si, da bi bilo v vsaki skupini (v dru\u017eini, \u017eupniji, na faksu, na delovnem mestu) tako, po tem vsi hrepenimo, zato nam je toliko te\u017eje, kjer tega ne moremo \u017eiveti v polnosti.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\t\u017divljenje prvih kristjanov<\/strong><\/p>\n

\tZa vsakega kristjana je gotovo pomembno, da lahko osebno vero \u017eivi in jo izpri\u010duje svobodno. Kot posamezniki potrebujemo ob\u010destvo, da bi v njem našli oporo in pogum in konec koncev dom, da bi la\u017eje v svetu s pogumom in veseljem oznanjali Kristusa. Tudi prvi kristjani so se soo\u010dali z mnogimi stiskami in preganjanji, a so kljub vsemu ohranili veselje, saj jih je v ob\u010destva zdru\u017eevala in povezovala iskrena vera. Apostolska dela opisujejo prva \u017eiva ob\u010destva:<\/p>\n

\t »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v ob\u010destvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko \u010dude\u017eev in znamenj. Vsi verniki so se dru\u017eili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premo\u017eenje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter u\u017eivali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridru\u017eeval te, ki so našli odrešenje«<\/p>\n

\t(Apd 2,42-47).<\/p>\n

\tIz tega odlomka lahko pogledamo na nekatere klju\u010dne elemente, ki jih vsebuje \u017eivo ob\u010destvo. Na kratko bi lahko rekli najprej tako: \u017eiva ob\u010destva so skupina ljudi, »ki jih povezuje vera v Jezusa Kristusa in v katerih je mo\u010dna navzo\u010dnost vstalega Kristusa« (PIP 80). Temu sledijo štirje temelji, ki jih lahko povzamemo iz tega odlomka:<\/p>\n

\t <\/p>\n

\t1. TEMELJ: nauk apostolov<\/p>\n

\t\u017divo ob\u010destvo povezuje vera v vstalega Gospoda. Osebna vera pa se opira tudi na nauk, ki so ga najprej v svet posredovali dvanajsteri ter za njimi vse do danes škofje kot nasledniki apostolov.<\/p>\n

\t2. TEMELJ: lomljenje kruha<\/p>\n

\tGre za pomen evharistije, ki je bila v prvih skupnostih klju\u010dnega pomena. Lomljenje kruha prihaja iz judovske tradicije in je del skupnega obeda. Kristjani so se kot eno zbirali v templju in na domovih. Zaradi zbiranja po domovih so se med ljudmi pojavile tudi raznovrstne govorice, saj judje in pogani niso razumeli, kaj pomeni »jesti od mesa«. Vseeno pa je bila miza tista, ki je zbirala in ohranjala tiste, ki so hodili za Jezusom.<\/p>\n

\t3. TEMELJ: ob\u010destvo kot na\u010din \u017eivljenja<\/p>\n

\tPrvi kristjani so \u017eiveli skupnost, ki je imela vse skupno, ki je naklonjeno uboštvu zaradi bratskega deljenja materialnih dobrin med seboj. Med kristjani je bila tako duhovna skupnost kot materialna, prav tako pa je bila poudarjena solidarnost in deljenje miloš\u010dine. \u017de apostol Pavel je na svojih misijonskih potovanjih zbiral prispevke za Jeruzalem, kar ka\u017ee tudi na solidarnost med skupnostmi tistega \u010dasa. Med seboj so si radi delili vse zato, ker so bili »enega duha«, zaradi  medsebojne edinost v istem Telesu. Konkretno so si pomagali v materialnih in denarnih zadevah zaradi takratnih potreb, zlasti v Jeruzalemu. Niso se odpovedovali bogastvu in izbrali uboštvo zaradi samih sebe, temve\u010d zaradi ljubezni, ki se ne more sprijazniti s stisko bli\u017enjega, zlasti \u010de je ta moj brat v veri.<\/p>\n

\t4. TEMELJ: molitev<\/p>\n

\tKristjani so molili trikrat na dan po judovski navadi, o \u010demer govori tudi Didache[1] (Nauk dvanajsterih apostolov). Verniki so molili O\u010denaš, razne hvalnice, zahvalne molitve, psalme,<\/p>\n

\tPostili so se ob sredah in petkih. Poudarek pa je bil predvsem na veselem obhajanju evharistije po domovih, saj je prav to dejanje skupnost zdru\u017eevalo v eno.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\t\u017diva ob\u010destva – Cerkev v malem<\/strong><\/p>\n

\tKako \u017eiveti \u017eivo ob\u010destvo danes? Na podlagi temeljnih zna\u010dilnosti Cerkve, ki so liturgija (bogoslu\u017eje), diakonija (karitas), koinonija (ob\u010destvo) in misijon si lahko zamislimo, kakšen bi bil ideal tudi za naše skupine, v katerih \u017eivimo, bivamo in smo.<\/p>\n

\tNa podlagi odlomka iz Apostolskih del lahko tudi za današnji \u010das na mladosten na\u010din postavimo temelje, ki so pomembni za vsako skupino bodisi dru\u017eino bodisi študentsko gibanje, da bi la\u017eje in bolj pogumno \u017eiveli vero v vsakdanjem razburkanem \u010dasu.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tl. \u017divim, kar verujem<\/p>\n

\tZna\u010dilnost Cerkve: oznanjevanje.
\tPod evangelizacijo si pogosto predstavljamo misijonske de\u017eele, kjer misijonarji prinašajo veselo novico v novo kulturo, navade, tamkajšnjo religijo. V tem primeru gre za »prvo evangelizacijo«, misijon, da bi ljudje spoznali in sprejeli Kristusovo odrešenjsko oznanilo. A evangelizacija pomeni oznanjevanje Kristusa tudi v vsakdanjem \u017eivljenju, tam kjer sem, tak kot sem. Ko danes govorimo o »novi evangelizaciji« je ta namenjena ne toliko ljudem, ki Kristusa še ne poznajo, temve\u010d predvsem nam samim, da bi znova znali \u017eiveti iz osebne vere v vsakem trenutku. \u017divo ob\u010destvo povezuje pristno pri\u010devanje vsakega \u010dlana te skupine. Pri\u010dujem \u017ee s tem, kar sem in kako \u017eivim, s tem pa tudi oznanjam. Za rast v veri mi ob strani stojijo ostali \u010dlani skupine, od katerih se u\u010dim glede na njihov na\u010din \u017eivljenja. Iskrena vera in vez ljubezni, veselja ter miru pa je samo po sebi pri\u010devanje za svet, ki še kako kri\u010di po teh dobrinah.
\tMladi smo danes vpeti v celo vrsto razli\u010dnih skupin in dejavnosti. Na tem mestu se lahko vprašam: kje sem najbolj to, kar sem? V kateri skupini osebno najbolj rastem? Kateri ljudje v katerih skupinah me nagovarjajo kot »Kristusovi oznanjevalci«?<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tll. Zbiranje ob mizi<\/p>\n

\tZna\u010dilnost Cerkve: bogoslu\u017eje ali liturgija
\tMiza je eden klju\u010dnih »predmetov« v vsakdanjem \u017eivljenju, z njeno pomo\u010djo je opravljeno marsikatero delo, na njej se zbirajo darovi, predvsem pa je kraj zbiranja in povezovanja. Kot je miza tista, ki danes navadno zbere dru\u017eino skupaj pri obedu, je tudi evharisti\u010dna miza tista, ki zbere skupaj verujo\u010de. Za \u017eivo ob\u010destvo je zbiranje ob mizi temelj vseh temeljev, je vir in vrhunec \u017eivega ob\u010destva.
\tKako do\u017eivljam skupine, v katerih sem? Ali je evharistija njihov temelj? Ali je evharisti\u010dna miza temelj zame, za moje \u017eivljenje in za moje sre\u010devanje z raznimi skupinami? Ali v skupinah, kjer se zadr\u017eujem, skupaj molimo?<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tlll. Medsebojna pomo\u010d<\/p>\n

\tZna\u010dilnost Cerkve: ljubezen kot karitas
\t\u010cas, v katerem \u017eivimo, mo\u010dno zaznamuje individualizem, ta pa »razjeda« našo krš\u010dansko karakteristiko, ki je v slu\u017eenju drugemu in ljube\u010di pomo\u010di bli\u017enjim, zlasti tistim, ki so pomo\u010di resni\u010dno potrebni. Individualizem zapira \u010dloveka pred drugimi, zato je še kako dragoceno, \u010de se gibljemo v \u017eivem ob\u010destvu, kjer lahko vedno ra\u010dunamo drug na drugega in se spodbujamo v pomo\u010di drugim. Z bli\u017enjimi lahko delimo svoj \u010das, talente, gmotne dobrine, spoznanja. Kako pomembno je, da delimo, saj je »ve\u010dja sre\u010da dajati, kot prejemati« (Apd 20,35), s tem pa gradimo sebe kot osebnost, druge in celotno ob\u010destvo.
\tKaj lahko sam prispevam za gradnjo \u017eivega ob\u010destva – \u010dim bolj konkretno? Kaj z veseljem prispevam? Kaj do\u017eivljam, ko moram iti preko sebe in pomagati tudi tistim ljudem, do katerih ne \u010dutim simpatije? Ali so skupine, v katerih se gibljem, naravnane na pomo\u010d bli\u017enjim?<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tlV. Dru\u017eenje<\/p>\n

\tZna\u010dilnost Cerkve: ob\u010destvo<\/p>\n

\tVse te na\u010dine \u017eivljenja pa povezuje skupina, ob\u010destvo, v katerem moj na\u010din \u017eivljenja postaja na\u010din \u017eivljenja celotne skupine in obratno. Mladi vemo, kako pomemben je dejavnik skupnega pre\u017eivljanja \u010dasa. Prav ob\u010destvo je prostor za nas – da smo tam taki kot smo. Naj te skupine, v katerih se zadr\u017eujemo, resni\u010dno vsebujejo poleg dru\u017eenja tudi molitev, medsebojno pomo\u010d in oznanjevanje, da bodo naša ob\u010destva resni\u010dno krš\u010danska, polna \u017eivljenja in vstajenjskega veselja!
\tZakaj sem \u010dlan neke skupine? Kaj mi je v skupini najpomembneje? Kaj sem pripravljen pustiti v skupini, kaj pri\u010dakujem od skupine zase? Kaj sem pripravljen narediti za skupino?<\/p>\n

\t\u010ce si preko vprašanj našel kak zate pomemben odgovor o \u017eivem ob\u010destvu, ga podeli naprej in ponesi v skupino. Morda ti bo v pomo\u010d, da sam še naprej gradiš ob\u010destva veselja, miru in ljubezni. Z vprašanji lahko preveriš, v kakšnih ob\u010destvih puš\u010daš sledi in kakšne sledi puš\u010dajo v tebi ta ob\u010destva, kako \u017eiva so. V vsem pa lahko vedno narediš eno, da se vsak dan vprašaš: »kaj lahko danes storim, da bi ljudje po sre\u010danju z menoj bili bolj sre\u010dni in sre\u010dali Boga?«<\/p>\n

\tPriprvila: Karmen K.<\/p>\n

\tViri in literatura:<\/strong><\/p>\n