{"id":2112,"date":"2013-06-19T09:40:15","date_gmt":"2013-06-19T07:40:15","guid":{"rendered":"http:\/\/unipas.si\/wp\/2013\/06\/19\/odpusceni-so-ti-tvoji-grehi\/"},"modified":"2013-06-19T09:40:15","modified_gmt":"2013-06-19T07:40:15","slug":"odpusceni-so-ti-tvoji-grehi","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/odpusceni-so-ti-tvoji-grehi\/","title":{"rendered":"Odpu\u0161\u010deni so ti tvoji grehi"},"content":{"rendered":"

\t\"\"»Mislila sem, da je zame prepozno, da bi odpustila. … Morala sem priti do spoznanja, da je mogo\u010de odpustiti neodpustljivo. Zdaj sem našla svoj mir,« je povedala 92-letna gospa (Ilibagiza, 2010). Odpustiti – kaj to pravzaprav pomeni? Kako v resnici in v vsej polnosti odpustiti drugemu in kaj to pomeni zame in najin medsebojni odnos? Kako odpustiti nekomu, ki mu sploh ni \u017eal za hudo, ki mi ga je storil? Peti pastoralni izziv dokumenta »Pridite in poglejte« nam je odli\u010dna izto\u010dnica, da malo bolj razmislimo o tej temi in ve\u010dnim vprašanjem poiš\u010demo vsaj kak odgovor.<\/strong><\/span><\/p>\n

<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tPredlagan odlomek iz Svetega pisma (Jn 8, 3-11): <\/strong>Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali \u017eeno, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »U\u010ditelj, tole \u017eeno smo zasa\u010dili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli to\u017eiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vr\u017ee kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in \u017eena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, \u017eena? Te ni nih\u010de obsodil?« Rekla je: »Nih\u010de, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši ve\u010d!«<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tOdpuš\u010danje in sprava<\/strong><\/p>\n

\tPeti pastoralni izziv so škofje poimenovali: Odpuš\u010danje in sprava. Natan\u010dneje so ga razlo\u017eili z besedami: »Namesto ideoloških nesoglasij bomo sprejeli resnico o storjenih krivicah, vzpostavljali pravico, predvsem pa odlo\u010dno stopili na pot odpuš\u010danja in sprave«. (PIP 66)<\/p>\n

\tS tem izzivom so škofje izrazili predvsem veliko potrebo po spravi znotraj našega naroda. Slovenska polpretekla zgodovina je zaznamovana z bratomorom. Mnoge krivice še niso poravnane, ljudje pa o dogodkih in imenih ne \u017eelijo govoriti, ker jih je še vedno strah. Polpretekla zgodovina ima posledice tudi za sedanji \u010das in za mlajše rodove. V dru\u017ebi se še vedno \u010duti razdvojenost, ki ustvarja nezaupanje. Razdvojenost naroda nas hromi na mnogih podro\u010djih dru\u017ebenega \u017eivljenja, saj te\u017eko stopimo skupaj. Mnoge razprave se kon\u010dajo pri razdeljenosti na »partizane in domobrance«. Kar je velika škoda. Škofje zato opozarjajo, kako velikega pomena je najprej razkriti resnico, priznati krivico, obsoditi zlo\u010dine ter stopiti na pot odpuš\u010danja. Tudi Cerkev je v polpretekli zgodovini delala napake (politi\u010dno opredeljena). Tudi sama je torej pred izzivom priznanja svojih napak.<\/p>\n

\tV tej katehezi se ne bomo posve\u010dali dogajanju v polpretekli zgodovini, saj ga vsaj delno popisujejo mnoge knjige, pa tudi starejši ljudje nam lahko povedo, kaj se je v resnici dogajalo. Ta kateheza bo ve\u010d pozornosti namenila odpuš\u010danju samemu sebi: kaj to pomeni zame osebno. Kako naj odpustim drugemu in kaj pomeni, da mi Bog odpuš\u010da.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\t\u010clovek – grešnik<\/strong><\/p>\n

\tVsak \u010dlovek je grešnik – razen izjem. Popolnoma brez greha sta le Marija in Jezus (ki je navsezadnje \u010dlovek in Bog hkrati). Brez greha so tudi otroci, dokler so še tako majhni, da ne lo\u010dijo, kaj je prav in kaj narobe. Seveda je vsak \u010dlovek rojen z izvirnim grehom, kar pomeni naravnanost \u010dloveka k slabemu. Krst da \u010dloveku potrebno mo\u010d za obrambo v boju zoper napade hudega duha in okrepi našo voljo delati dobro. Pri krstu prejmemo posve\u010dujo\u010do milost in postanemo Bo\u017eji otroci – dedi\u010di Nebeškega kraljestva. Krst torej ni cepivo proti grehu.<\/p>\n

\tV bojih s skušnjavo mnogokrat pademo. Pater Tomaš Špidlik piše: »\u017divljenje je tako kratko, da skoraj ni dovolj prilo\u017enosti popraviti vsega zla, ki smo ga storili.« Ta stavek nas opominja, da smo grešniki in nas spodbuja, da bi v \u017eivljenju \u017eiveli spokorno. Tak na\u010din \u017eivljenja je potreben, da ohranimo ob\u010dutljivo vest in ne popustimo v strogosti do sebe.<\/p>\n

\tKristjani ne smemo pozabiti, da smo poklicani k upanju in veselju. Moremo se veseliti, kajti naši grehi so izbrisani s Kristusovo daritvijo na kri\u017eu. Zato se smemo veseliti tudi ve\u010dnega veselja v nebesih.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tGreh<\/strong><\/p>\n

\tGreh je vsako dejanje, ki ga naredimo vedoma (imamo spoznanje, da to ni prav), svobodno (brez prisile s strani drugih ali v stiski in strahu) in hote (ho\u010demo to storiti). Greh je nepokorš\u010dina, upor proti Bogu, ko ho\u010demo sami dolo\u010dati, kaj je dobro in kaj hudo (KKC 1850).<\/p>\n

\tPoznamo male in smrtne grehe. Smrtni greh pomeni veliko kršitev Bo\u017eje postave in odstrani ljubezen iz \u010dlovekovega srca. \u010clovek s takšnim grehom izgubi posve\u010dujo\u010do milost. Tak greh ga obrne pro\u010d od Boga.<\/p>\n

\tMali greh je odpustljiv, kakor navaja KKC. Ta pusti, da ljubezen v srcu še obstaja, a jo rani in \u017eali. Z malim grehom ne odklonimo Bo\u017ejega prijateljstva, tudi ne prelomimo zaveze z Bogom. Mali greh nam tudi ne vzame posve\u010dujo\u010de milosti, moramo pa se ga izogibati, saj mali grehi odpirajo vrata ve\u010djim grehom. Mali grehi nam lahko pridejo v navado, kar potem imenujemo grešno nagnjenje. Teh poznamo sedem: napuh, lakomnost, ne\u010distost, nevoš\u010dljivost, po\u017erešnost, jeza in lenoba.<\/p>\n

\tGreh je osebno dejanje. Odgovorni pa smo tudi, kadar pri grehu sodelujemo:<\/p>\n

\tse ga hote udele\u017eimo (primer: pridru\u017eim se drugim, ki gredo v sosednjo vas krast ro\u017ee),
\tga uka\u017eemo, svetujemo, hvalimo ali zagovarjamo (primer: svoji h\u010derki svetuješ, naj na sodiš\u010du ne pove resnice),
\tga ne odkrijemo in prepre\u010dimo, kadar smo to dol\u017eni storiti (primer: prijateljica se je odlo\u010dila narediti splav, jaz pa ji ne svetujem, naj tega ne stori.),
\tš\u010ditimo tiste, ki delajo zlo (primer: Vemo, da je \u010dasopis, za katerega tudi sami delamo, objavil neresni\u010dno informacijo (z namenom, da se nekomu zni\u017ea podpora ali da bi preusmerili pozornost s pere\u010dih tem) in tega ne povemo).<\/p>\n

\tVe\u010dkrat nam kljub \u017eelji, da bi bili dobri, to ne uspe. Zve\u010der na primer naredimo trdni sklep, da bomo zjutraj zgodaj vstali, a zjutraj podle\u017eemo topli postelji in se iz nje dvignemo ob obi\u010dajno prepozni uri. V tem primeru ne govorimo o grehu (ker ga nismo \u017eeleli narediti), pa\u010d pa o slabosti (drugi primeri: ne moremo se upreti slabim mislim, ne moremo se upreti dolo\u010deni hrani, hitri jezi, …). Te slabosti moramo sprejeti kot lekcijo u\u010denja poni\u017enosti in kot spodbudo, da jih s trdim delom in Bo\u017ejo pomo\u010djo obvladamo. V naših slabostih se bo pokazala Bo\u017eja mo\u010d.<\/p>\n

\tDuhovni u\u010ditelji nas spodbujamo, naj bomo \u010duje\u010di in naj ohranimo strogost do sebe. Kdor meni, da se mu skušnjav ni treba bati, ker je dovolj mo\u010dan, da se lahko vsemu upre, se s tem izpostavlja nevarnosti. Priznati si moramo, da smo slabotni, kajti »angel je grešil v nebesih, Adam v raju, toliko la\u017eje grešimo mi na zemlji! (Špidlik, 1998, 257)«. Vidimo, kako nam je pri premagovanju skušnjav potrebna Bo\u017eja milost.<\/p>\n

\tBog nam odpuš\u010da<\/strong><\/p>\n

\tJezus je svojim u\u010dencem po vstajenju rekel: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuš\u010deni; katerim jih zadr\u017eite, so jim zadr\u017eani. (Jn 20,23).« Tako nam je dal zakrament sprave. Ta ima obliko sodiš\u010da, kjer je to\u017eilec spovedanec, ki sam sebe obto\u017euje. Duhovnik mu kot sodnik nalo\u017ei pokoro. Ta sodba, pri kateri se sodi greh in nikoli obto\u017eenca, je vedno oprostilna. Kako \u010dudovito! Res pa je za veljavno spoved potreben duh pokore (da nam je za storjeno \u017eal in bi radi ponovno \u017eiveli \u010dist odnos z Bogom), sicer nam grehi ne morejo biti odpuš\u010deni.<\/p>\n

\tKako pogosto naj hodimo k spovedi? Priporo\u010da se mese\u010dno spoved. Pogosta spoved ni obvezna. Kadar duša nima velikih grehov in za spoved pravzaprav ni potrebe, ima spoved zadostilno vrednost. Takšno spoved opravimo iz pobo\u017enosti, da zadoš\u010dujemo za svoje grehe in za grehe drugih. Glede malih grehov Špidlik pravi: » Zapomniti si je potrebno predvsem nravno pravilo za spovedovanje malih grehov: razodevanje le-teh je svobodno; nismo jih dol\u017eni povedati vseh.« (Špidlik, 1998, 264)<\/p>\n

\tAli je spoved edini na\u010din odpuš\u010danja grehov? Špidlik odgovarja nikalno. Mali grehi se odpustijo tudi s (popolnim) kesanjem, svetim obhajilom, molitvijo in dobrimi deli. Dobra dela so tudi najboljša pokora. Smrtni greh pa se odpusti le s spovedjo. Le greh zoper Svetega Duha (ko se zapiramo za njegovo delovanje) se ne bo odpustil. »Tudi \u010de kdo re\u010de besedo zoper Sina \u010dlovekovega, mu bo odpuš\u010deno, \u010de pa kdo re\u010de kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuš\u010deno ne v tem veku ne v prihodnjem (Mt 12,32)«.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tTudi jaz odpuš\u010dam drugim<\/strong><\/p>\n

\tKakor Bog odpuš\u010da nam, tako smo tudi mi dol\u017eni odpuš\u010dati drugim. »\u010ce pa ljudem ne odpustite, tudi vaš O\u010de ne bo odpustil vaših prestopkov« (Mt 6,15).<\/p>\n

\tZakaj Bog zahteva, da odpuš\u010damo? Lahko si predstavljamo, da je te\u017eke krivice, kot je umor nedol\u017enega, goljufivo prevzemanje premo\u017eenja drugemu ipd. te\u017eko odpustiti. Bog pa ho\u010de prav to. On ve, da zamera škoduje nam samim. Pisatelj Young je v svoji knjigi Koliba zapisal: »Odpuš\u010danje je najprej za tistega, ki odpusti. Osvobodi te ne\u010desa, kar te bo \u017eivega pojedlo, kar bo uni\u010dilo tvojo radost in tvojo sposobnost ljubiti polno in iskreno. (str. 276)«. Neka \u017eena je zapisala svojo izkušnjo s stricem: "Hudo sva se sprla in bila sem tako jezna, da sem prisegla, da ne bom nikoli ve\u010d govorila z njim. Toda, ko sem slišala, kako je tebi uspelo odpustiti ljudem, ki so umorili tvojo dru\u017eino, sem morala vzeti v roke telefon in ga poklicati. Nisem zahtevala njegovega opravi\u010dila, ampak sem preprosto odprla svoje srce in mu odpustila. Kmalu sva se pogovarjala tako, kot sva bila neko\u010d navajena, z veliko ljubeznijo. Kar nisem mogla verjeti, da sva zapravila toliko let."<\/p>\n

\tTudi Bog no\u010de, da bi zapravljali \u010das, ki nam ga daje. Odpustiti pomeni, da drugemu ne \u017eelimo ve\u010d hudega kljub temu, kar so nam storili. Ni nam treba, da bi pozabili na to, kar nam je bilo storjeno. In ni nam treba, da bi \u010dloveka, ki nam je storil hudo, z odpuš\u010danjem vzljubili. Ne, niti ni potrebno, da bi mu zaupali, \u010de njegova dejanja ne spodbujajo zaupanja, ali ga povabili k sebi na ve\u010derjo. Ni potrebno, da \u010dlovek, ki nas je prizadel, to ob\u017ealuje ali si \u017eeli sprave z nami. Mi lahko vseeno odpustimo.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tOdpuš\u010dajo mi<\/strong><\/p>\n

\tKo jaz sam storim hudo drugemu in mi je za storjeno \u017eal, sem dol\u017een škodo po svojih mo\u010deh popraviti in se opravi\u010diti. Kaj pa, \u010de mi drugi no\u010de odpustiti? To je njegova odlo\u010ditev. Mogo\u010de bo s\u010dasoma zmogel odpustiti.<\/p>\n

\tNaj nam na poti odpuš\u010danja in sprave Bog dobrohotno pomaga in nakloni milosti, da bomo mogli prek iskrenega odpuš\u010danja graditi dobre odnose in svetlo prihodnost naroda.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tVprašanja<\/strong><\/p>\n

\tKakšen je moj odnos do spovedi (zakramenta sprave)?
\tKako se lahko borim proti svojim slabostim?
\tAli smem pri\u010dakovati, da mi bodo ljudje odpustili tudi mojo neodgovornost, lenobo, neopravljene dol\u017enosti?
\tAli sem \u017ee kdaj prosil koga za odpuš\u010danje?
\tKako sem se po\u010dutil, ko so mi drugi odpustili in ko sem sam komu odpustil?<\/p>\n

\tPripravila: Kristina K.<\/p>\n

\tLiteratura<\/strong><\/p>\n