{"id":2092,"date":"2013-05-12T12:17:00","date_gmt":"2013-05-12T10:17:00","guid":{"rendered":"http:\/\/unipas.si\/wp\/2013\/05\/12\/izviri-mojega-duhovnega-zivljenja\/"},"modified":"2013-05-12T12:17:00","modified_gmt":"2013-05-12T10:17:00","slug":"izviri-mojega-duhovnega-zivljenja","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/izviri-mojega-duhovnega-zivljenja\/","title":{"rendered":"Izviri mojega duhovnega \u017eivljenja"},"content":{"rendered":"

\t\"\"Slovenski škofje so Cerkvi na Slovenskem postavili pet izzivov. Prvega so poimenovali: K izvirom. Izziv nas spodbuja, da se od pozunanjene pripadnosti, pastorale servisiranja obredov in aktivizma vrnemo k izvirom: k Bo\u017eji besedi, osebni molitvi in ob\u010destveni evharistiji. Ti izviri so temeljno izkustvo sre\u010danja z Jezusom Kristusom (PIP 62), zato je prav, da si jih pogledamo malo bolj podrobno. Ta kateheza podaja nekaj vprašanj in dejstev o Svetem pismu in molitvi.<\/strong><\/span><\/p>\n

<\/p>\n

\tPredlagan odlomek iz Svetega pisma (Mt 6, 5-15):<\/strong> <\/p>\n

\t»In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namre\u010d radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se poka\u017eejo ljudem. Resni\u010dno, povem vam: Dobili so svoje pla\u010dilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu O\u010detu, ki je na skrivnem. In tvoj O\u010de, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namre\u010d, da bodo uslišani, \u010de bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš O\u010de ve, \u010desa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle:<\/p>\n

\tO\u010de naš, ki si v nebesih, posve\u010deno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dol\u017enikom; in ne vpelji nas v skušnjavo,temve\u010d reši nas hudega.<\/p>\n

\t\u010ce namre\u010d odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški O\u010de vam odpustil. \u010ce pa ljudem ne odpustite, tudi vaš O\u010de ne bo odpustil vaših prestopkov.«<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tSveto pismo<\/u><\/strong><\/p>\n

\tSveto pismo je pismo vsemogo\u010dnega Boga, pisano s slabotno \u010dloveško roko. Bog je pisatelje navdihnil in vodil pri delu, da so zapisali to, kar je On hotel po njih povedati. Zato se posamezne knjige med seboj razlikujejo v izbiri besed, v slogu in v sestavi, kakor so se razlikovali po izobrazbi in zmo\u017enosti njihovi pisatelji. Toda kljub vsej preprostosti in razli\u010dnosti se vse knjige strnejo v veli\u010dastno enoto in imajo \u010dudovito mo\u010d do \u010dloveških src –govori namre\u010d Bog sam, ki je \u010dloveka ustvaril. Sveto pismo sestavlja 73 knjig: 27 knjig Nove zaveze (evangeliji, apostolska dela, pisma in razodetje) in 46 starozaveznih knjig (pentatevh, preroki, spisi in sedem devterokanoni\u010dnih knjig). Te knjige so kanononi\u010dne, kar pomeni, da jih je Cerkev sprejela in jih priznava za od Boga navdihnjene in jim zaradi tega pripada nezmotna avtoriteta, ker vsebujejo in oblikujejo pravilo razodete resnice. Poznamo še druge tekste, besedila ali knjige, ki opisujejo dogodke in dogajanja iz tistih \u010dasov, vendar jih Cerkev ni sprejela v seznam kanoni\u010dnih knjig, zato ne predstavljajo uradne vsebine nauka Cerkve. Kot primer lahko navedemo Jakobov protoevangelij ali pred \u010dasom zelo znan Judov evangelij.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tAli poznam temeljne resnice, zapisane v Svetem Pismu?<\/strong><\/p>\n

\tSveto pismo stare zaveze nam razodeva dve temeljni resnici: da je Bog Stvarnik<\/strong> vsega. »V za\u010detku je Bog ustvaril nebo in zemljo (1Mz 1,1)«. Bog je ustvaril vse (v veroizpovedi molimo, da je stvarnik vidnih in nevidnih stvari), njega pa ni nih\u010de ustvaril (ni\u010desar ni nad njim). Vse, kar je Bog ustvaril, je dobro (prim. 1Mz 1,31) – koliko bolj je torej dober On sam.<\/p>\n

\tDruga resnica se nanaša na razodetje<\/strong> Boga. Bog \u010dloveku ne razodeva samo spoznanj, do katerih bi brez njegove pomo\u010di \u010dlovek ne mogel priti. Razodene mu veliko ve\u010d: razodene samega sebe (prim. 1Mz 15,7; 2Mz 3,6-8). Bog pose\u017ee v zgodovino. Dogajanje od sklenitve prve zaveze med Bogom in \u010dlovekom (Abrahamom) moremo postaviti v opredeljiv zgodovinski \u010das in kraj. Sveto pismo nato popisuje, kako je Bog usmerjal dogodke zgodovine (npr. izhod Izraelcev iz Egipta).<\/p>\n

\tV Novi zavezi se razodetje Boga dopolni. V polnosti se nam razodene v Jezusu Kristusu – Mesiju, ki ga je napovedovala stara zaveza. Bo\u017eji Sin sklene novo zavezo – zavezo z vsemi, ki so krš\u010deni in verujejo (stara zaveza je zaveza med Bogom in Izraelskim ljudstvom).<\/p>\n

\tJezus Kristus iz popolne ljubezni do svojega O\u010deta svobodno sprejme trpljenje za odrešenje vseh ljudi.<\/p>\n

\tNova zaveza nas navdaja z velikim veseljem in upanjem, najprej zato, ker je Bog iz ljubezni do ljudi in zaradi našega odrešenja poslal na svet svojega preljubega Sina. Bog ni ve\u010d le v nebesih, pa\u010d pa pride dobesedno med nas (in še vedno prihaja med nas v vidni obliki pod podobo kruha in vina pri sveti evharistiji). Veselje in upanje pa nas navdaja tudi zaradi Gospodovega vstajenja. \u010ce je vstal On, bomo tudi mi. Zato se moremo veseliti.<\/p>\n

\tJudje v Stari zavezi si glede vstajenja niso bili enotni. Farizeji so priznavali vstajenje, angele in duhove, saduceji pa ne (Apd 23,8; Mt 22,23; Mr 12,18; Lk 20,27)<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tKako naj berem Sveto Pismo?<\/strong><\/p>\n

\tObstaja ve\u010d na\u010dinov branja Svetega pisma. Najbolj poznana je metoda Lectio Divina. Sveto pismo je knjiga \u017eive Bo\u017eje besede, ki nam govori tudi danes. Ko se odlo\u010dimo, da bomo prebrali del\u010dek te knjige, se najprej odlo\u010damo glede primernega odlomka. Izberemo lahko dnevno bo\u017ejo besedo (najdemo jo lahko tudi na internetni strani: www.hozana.si) ali odlomek, ki ustreza liturgi\u010dnemu \u010dasu leta (v postu o trpljenju, v adventu o oznanjenju in pri\u010dakovanju rojstva…), ali izberemo odlomek po svoji \u017eelji in razpolo\u017eenju. Branje Svetega pisma naj poteka v mirnem prostoru, pred branjem se umirimo in prosimo za dar Svetega Duha, da bi mogli razumeti, kaj nam \u017eeli Bog spregovoriti po teh besedah. Gospod spregovori, ko mu to dovolimo, zato po prebranem odlomku ostanemo nekaj \u010dasa v tišini. Molitvene spodbude lahko najdemo tudi na nekaterih spletnih straneh (www.pristanduha.si<\/a>).<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tMolitev<\/u><\/strong><\/p>\n

\t»Krš\u010danska molitev je odnos zaveze med Bogom in \u010dlovekom v Kristusu. Je bo\u017eja in \u010dlovekova dejavnost; izvira iz Svetega Duha in iz nas, vsa je naravnana k O\u010detu, v zedinjenju s \u010dloveško voljo u\u010dlove\u010denega Bo\u017ejega Sina.«  Tako molitev opredeljuje Katekizem katoliške Cerkve (KKC 2564).<\/p>\n

\tMolitev je pogovor z Nebeškim O\u010detom. Z njo razvijamo odnos do našega O\u010deta. Naš Bog je namre\u010d oseben in za ljudi je naravno, da \u017eelijo komunicirati z Njim. Pri tem smo svobodni in se lahko z Bogom pogovarjamo, kakor \u017eelimo, Bog no\u010de, da bi pri molitvi blebetali (prim. Mt 6,7), ampak ho\u010de, da smo do njega odkritosr\u010dni in mu zaupamo, kar nosimo v srcu.<\/p>\n

\t Molitev je v našem \u017eivljenju nujno potrebna. Pomaga nam, da moremo ostati pokorni bo\u017ejim zapovedim (pomaga nam v preizkušnjah). Molitev je pravzaprav naše \u017eivljenje celo. Sveto pismo pravi:»Treba je vedno moliti in se ne naveli\u010dati (Lk 18,2).« In:»Neprenehoma molite (1 Tes 5,17)«. Nenehno moli tisti, ki zedinja molitev z deli in dela z molitvijo. Moliti je vedno mogo\u010de (na poti, med delom). To so \u017eiveli tudi svetniki. Sveta Marija Dominika Mazarello je neko\u010d vzkliknila:»\u017de \u010detrt ure nisem pomislila na Boga!« Hotena redna in vztrajna molitev nam pomaga, da moremo moliti ob vsakem \u010dasu.<\/p>\n

\tMolitev ima veliko mo\u010d. Mnogi so bili po zaupni molitvi dele\u017eni \u010dude\u017enih ozdravljenj ali drugih milosti. Molitev pa nam je tudi najboljše oro\u017eje v boju s skušnjavami. Spreminja nas in osebe, za katere molimo, spreminja pa tudi situacije.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tOblike molitve<\/strong><\/p>\n

\tPoznamo ve\u010d vrst molitve. Najpogosteje pred Boga prinašamo svoje prošnje in zahvale. \u010castimo ga v adoraciji pred Najsvetejšim in ga hvalimo s hvalnimi molitvami. Krš\u010danstvo pozna tri pomembnejše izraze molitvenega \u017eivljenja: ustno molitev (razli\u010dni molitveni obrazci kot so ro\u017eni venec, O\u010denaš, ve\u010dernice, hvalnice…), premišljevanje (meditacija – molitveno iskanje, ko ob podobah ali prebranem besedilu odkrivamo vzgibe srca in iš\u010demo Gospodovo voljo) in notranjo molitev (kontemplacija – prijateljsko pomenkovanje z Bogom\/zrenje Boga).<\/p>\n

\tPogosto se v molitvi obra\u010damo tudi na Devico Marijo. V\u010dasih se nam mogo\u010de porodi dilema, koliko smemo prositi Marijo. Navsezadnje je Bog tisti, ki uslišuje prošnje in ki je vsemogo\u010den. Mi zato molimo v ob\u010destvu<\/em> z<\/em> Marijo. Njo tudi smemo prositi in se ji zahvaljevati, ona pa naše prošnje prinaša pred Gospoda. Ker je naša mati, ve, kaj naj ga prosi za nas. Marija in svetniki niso kon\u010dni »naslovniki« naše molitve, ampak so »posredniki«. Samo Bog je tisti, ki usliši prošnje in jih uresni\u010di.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tAli Bog usliši vsako molitev?<\/strong><\/p>\n

\tBog nam zagotavlja, da bodo naše molitve uslišane. »Resni\u010dno, resni\u010dno, povem vam: \u010ce boste kaj prosili O\u010deta v mojem imenu, vam bo dal.« (Jn 16, 23b). Toda v Svetem pismu vidimo, da molitve ljudstva niso bile vedno uslišane. Zakaj? Izaija takole pravi: »Glejte, Gospodova roka ni prekratka, da bi vas ne mogel odrešiti, in njegovo uho ni gluho, da bi ne mogel slišati. Pa\u010d pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obli\u010dje pred vami, da ne sliši. (Iz 59,1-2)« Najprej je potrebno odstraniti pregrade greha, potem bo Bog lahko uslišal naše prošnje. Naše prošnje pa v\u010dasih izvirajo iz napa\u010dnih namenov. Takšnih Bog ne usliši. Jakob piše v svojem pismu: »Prosite, pa ne prejemate, ker slabo prosite – namre\u010d zato, da bi to porabili za svoje naslade. (Jak 4,3)« V\u010dasih molitev ni uslišana, ker to, za kar prosimo, za nas ni dobro. Mi tega ne vemo, a Bog vidi vse in ve, kaj je zares najbolje za nas. Neka \u017eena je neko\u010d dejala: »Bog mojih molitev ne usliši vedno. Ko bi jih, bi se poro\u010dila z napa\u010dnim moškim in to ve\u010dkrat.« (Gumbel, 2010). V\u010dasih zares ne moremo razumeti, zakaj Bog ni uslišal naše molitve. Kadar otrok hudo zboli in umre, ne moremo razumeti, zakaj Bog ni uslišal tolikih molitev za njegovo ozdravljenje. Nekatere stvari bomo razumeli šele v ve\u010dnosti.<\/p>\n

\tBog pa številne naše molitve usliši. On ve, \u010desa potrebujemo (prim. Mt 6,8b), a \u017eeli, da ga sami prosimo (Mt 7,7-8). N. Gumbel (2010, str. 76) je zapisal: »Najprej<\/em> sem za\u010del moliti za majhne stvari v lastnem \u017eivljenju. Za\u010dela so se dogajati naklju\u010dja. In bolj ko sem molil, ve\u010d naklju\u010dij sem videl. To sem povezoval in si upal moliti za ve\u010dje re\u010di. Ko do\u017eivljamo, da Bog vedno znova in znova uslišuje naše molitve, to krepi našo vero v Boga.«<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tSkušnjave pri molitvi<\/strong><\/p>\n

\tMolitev predstavlja napor in boj zoper nas same in zoper zvija\u010de skušnjavca. V tem boju se soo\u010damo z napa\u010dnimi pojmovanji molitve (molitev je le psihološka dejavnost) in z izkušnjo naših neuspehov (razo\u010daranje, suhota). Na te skušnjave kristjan odgovarja s poni\u017enostjo, zaupanjem in vztrajnostjo. Omenimo še dve skušnjavi, ki sta pogosti pri molitvi: pomanjkanje vere (ko dajemo prednost pred molitvijo drugim opravkom) in lenoba, ki nastane zaradi popuš\u010danja v askezi. Pogosti te\u017eavi pri molitvi sta tudi raztresenost in suhota. Prva nam razkrije, na kaj je navezano naše srce, suhota pa je trenutek, ko se more pokazati naša \u010dista vera (kljub suhoti vztrajamo in verujemo).<\/p>\n

\tMolitev lahko ovira tudi utrujenost. Takrat se marsikomu postavi vprašanje: Ali ni bolje, da ne molim, kakor da zaradi utrujenosti molim slabo, sem ves raztresen in mogo\u010de celo zaspim? Nekateri pravijo, da je zaspati v molitvi nekaj najlepšega: zaspati z Gospodom na ustnicah. Za druge je pa to nekaj nesprejemljivega, pohujšljivega, greh. Pri tem pa je pomembno predvsem to, da Bogu posvetimo najboljše trenutke dneva. \u010ce je molitev zadnja stvar, ki jo naredim pred spanjem (in je vse drugo pred tem bolj pomembno in bom tisto storil pri polni zavesti, pri molitvi pa potem zaspim), potem to ni v redu.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tBodimo vztrajni v molitvi. Friderik Baraga nam je lahko lep zgled v tem. Vsako jutro je prvo uro dneva daroval Bogu. Ne glede na to, kdaj je šel prejšnji dan spat in ne glede na to, kako naporen dan je imel za sabo, je vsako jutro vstal ob štirih ali petih in molil. Vedel je, da se obleka, ki se natrga, trga dalje. Vedel je, kako potrebno je vztrajati v molitvi, \u010deprav hudi duh šepeta: »Saj si zelo utrujen, saj se ti ne da, saj ti ni treba, ti se moraš naspati, da boš lahko dobro opravljal svoje delo, …«.<\/p>\n

\tNaj bo vztrajnost v molitvi tudi naša vrlina!<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tVprašanja <\/strong><\/p>\n