![\"\"](\"http:\/\/unipas.si-content\/uploads\/2013\/01\/vdova.jpg\")
<\/p>\n<\/p>\n
\t <\/p>\n
\t<\/p>\n
\tNajbolj pogosto bi rekel, da pri sveti maši, ko se vedno znova daruje v podobi kruha in vina. Vendar najbolj osebno, bi pa rekel, da pri mladinskem verouku, ko smo peli pesem „K tempeljski zakladnici“. Tedaj sem imel ob\u010dutek, kot da spoznavam neko novo razmišljanje ali celo bolje – vero… vero, ki jo je imela ta uboga vdova, da ni „šparala“ cekinov za vsakdanji kruh, ampak je preprosto verovala, da bo Gospod priskrbel kar potrebuje: „31<\/sup> Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli? 32<\/sup> Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški O\u010de ve, da vse to potrebujete. 33<\/sup> Iš\u010dite najprej Bo\u017eje kraljestvo in njegovo pravi\u010dnost in vse to vam bo navr\u017eeno.“ (Lk 12,22–34). Ob tej pesmi me še danes vedno znova preplavijo posebni ob\u010dutki in ve\u010dkrat razmišljam o tej vdovi, ki dá vse kar ima, pa \u010de prav ima samo dva nov\u010di\u010da.<\/strong><\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \tKljub temu, da je to samo pesem, pa se Kristus ka\u017ee tudi v vsakem posamezniku in je zato tudi vsak posameznik unikat – neprecenljiv in tempelj Svetega Duha. Pa bi znal spoznati Kristusa, \u010de bi v današnjem \u010dasu hodil naokoli? Vsekakor se trudim, da ljudi ne bi sodil \u017ee vnaprej, jih obsojal, a je vendar te\u017eko, saj se \u010dlovek s svojimi dejanji zaznamuje v o\u010deh drugih, kar je te\u017eko spremeniti. Vendar \u010de pa to pogledam iz druge strani pa mnogokrat ali kar skoraj zmeraj, \u010dlovek ne more doumeti bo\u017ejega na\u010drta zanj v nekem trenutku. Verjetno med te na\u010drte sodijo tudi razne preizkušnje, ki naj bi posameznika usmerile na pot k Bogu. Morda se mi zato tudi zdi, da se Kristus najve\u010dkrat razodeva kar preko drugih ljudi, ki mi v dolo\u010denem trenutku ka\u017eejo pravo pot v \u017eivljenju, vprašanje je le, \u010de jo znam videti, ali še bolje, \u010de zmorem iti po njej.<\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \tVe\u010dkrat sem \u017ee slišal za izraz „Ljubi in delaj kar ho\u010deš (Dilige et quod vis fac)“. Tako zelo preprost izraz a tako globok. Si predstavljate, da bi ljudje ta izraz vzeli dobesedno?!? No sv. Avguštin je tole mislil globje, kot samo dobesedno, in sicer povzema „30<\/sup> Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso mo\u010djo. 31<\/sup> Druga pa je tale: Ljubi svojega bli\u017enjega kakor samega sebe. Ve\u010dja od teh dveh ni nobena druga zapoved.“ (Mr 12,28–34 ). Torej, vse kar po\u010dneš, po\u010dni iz ljubezni do Boga ali do drugih, verjetno se me je zato tudi posebej dotaknila zgodba o bla\u017eeni materi Tereziji, ki se je kot ta revna vdova iz pesmi razdajala za druge.<\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \tRes zanimivo, kako se Gospod razodeva v vsakdanjem \u017eivljenju. Po eni strani preko raznoraznih ljudi in po drugi – v tišini… na Uskovniških tednih smo temu rekli kar v puš\u010davi ob branju in premišljevanju Bo\u017eje Besede.<\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \tSe spomnite prilike o izgubljenem sinu (Lk 15,11-32) , ki smo jo imeli tudi v srednji šoli? Ko sem bil na teh duhovnih vajah in premišljeval o taistem besedilu, me je prav tako kar sredi ni\u010desar, kljub znani zgodbi ponovno nagovorilo, na povsem nov svojevrsten na\u010din: s kakšno brezpogojno ljubeznijo je o\u010de ljubil sina. Tako kot ljubi vse nas, \u010de mu le pustimo in se vrnemo k njemu.<\/p>\n \t <\/p>\n \tVeliko je takšnih stvari v vsakdanu, tudi drobni pozornosti, kjer lahko sre\u010dam Kristusa. Najve\u010dkrat ga sre\u010dujem v prijateljih in dru\u017eini, v\u010dasih pa tudi v popolnih tujcih.<\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \tBla\u017e<\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n \t <\/p>\n <\/p>\n \t <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" Najbolj pogosto bi rekel, da pri sveti maši, ko se vedno znova daruje v podobi kruha in vina. Vendar najbolj osebno, bi pa rekel, da pri mladinskem verouku, ko… <\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":1634,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_monsterinsights_skip_tracking":false,"_monsterinsights_sitenote_active":false,"_monsterinsights_sitenote_note":"","_monsterinsights_sitenote_category":0,"ngg_post_thumbnail":0},"categories":[35],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/1635"}],"collection":[{"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=1635"}],"version-history":[{"count":0,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/1635\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/media\/1634"}],"wp:attachment":[{"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=1635"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=1635"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=1635"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}} \t <\/span><\/div>\n