{"id":1311,"date":"2012-09-25T09:14:28","date_gmt":"2012-09-25T07:14:28","guid":{"rendered":"http:\/\/unipas.si\/wp\/2012\/09\/25\/zakaj-verovati\/"},"modified":"2018-08-31T18:18:44","modified_gmt":"2018-08-31T16:18:44","slug":"zakaj-verovati","status":"publish","type":"post","link":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/zakaj-verovati\/","title":{"rendered":"Zakaj verovati?"},"content":{"rendered":"

\t\"alt\"ZAKAJ<\/span> VEROVATI…<\/span> ko<\/span> znanost<\/span> daje<\/span> vsemogo\u010d<\/span>(n)e odgovore<\/span>?<\/p>\n

\tEno<\/span> najpogostejših<\/span> vprašanj<\/span>, ki<\/span> si<\/span> ga<\/span> mladostnik<\/span> ali<\/span> študent<\/span> zastavita<\/span> v \u010dasu<\/span> svojega<\/span> poklicnega<\/span> izobra\u017eevanja<\/span> v odnosu<\/span> do vere<\/span> je: zakaj<\/span> sploh<\/span> verovati<\/span>, (za<\/span>)kaj<\/span> verjeti<\/span>? Znanost<\/span> nam<\/span> vsak<\/span> dan<\/span> znova<\/span> postre\u017ee<\/span> s kakšnim<\/span> novim<\/span> odgovorom<\/span> in dognanjem<\/span>, zato<\/span> ni<\/span> presenetljivo<\/span>, da<\/span> je »potreba<\/span>« po<\/span> Bogu<\/span> vedno<\/span> manjša<\/span>. Vsaj<\/span> tako<\/span> se nam<\/span> zdi<\/span>. Razne<\/span> raziskave<\/span>[1]<\/a> nam<\/span> govorijo<\/span>, da<\/span> je najmanjši<\/span> dele\u017e verujo\u010dih<\/span> med moškimi<\/span>, visoko<\/span> izobra\u017eenimi<\/span> ter<\/span> v srednjem<\/span> \u017eivljenjskem<\/span> obdobju<\/span>, ko<\/span> v najve\u010dji<\/span> meri<\/span> ra\u010dunamo<\/span> na<\/span> lastne<\/span> sposobnosti<\/span>, smo<\/span> zdravi<\/span> in polni<\/span> \u017eivljenja<\/span>. Zakaj<\/span> bi torej<\/span> potrebovali<\/span> še Boga<\/span>? Saj<\/span> \u010dlovek<\/span> sam<\/span> lahko<\/span> najde<\/span> odgovore<\/span> na<\/span> vsa<\/span> vprašanja<\/span> in s tem<\/span> postaja<\/span> sam<\/span> sebi<\/span> vodnik<\/span> ter<\/span> usmerjevalec<\/span>.<\/p>\n

<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tKAJ JE DVOM?<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tDvom je star ravno toliko, kolikor je star \u010dlovek oz. je med nami prisoten greh. Dvom sam na sebi ni ni\u010d slabega in se ga ne smemo ustrašiti. Vsak od nas se ob\u010dasno znajde v njem. \u017divljenje ni dolgo\u010dasno in enakomerno potovanje skozi \u010das in prostor, ampak je nenehno nastajanje novega in umiranje starega, je nenehno spreminjanje \u017ee obstoje\u010dega in ustvarjanje novega. Za primerjavo bi lahko vzeli morsko gladino: nikoli ni povsem mirna, enkrat je bolj, drugi\u010d manj vzvalovana. Enkrat zelo razburkana in valovita, drugi\u010d spokojno tiha in z minimalnimi valovi – vendar nikoli popolnoma mirna. Tudi \u017eivljenje nas enkrat nosi visoko zgoraj, drugi\u010d pa imamo ob\u010dutek, da nas bo pogoltnilo vase in zasulo z vsem mogo\u010dim. Zlasti v ekstremnih trenutkih (torej v evforiji zgoraj ali obupu spodaj) se lahko zgodi, da se nam oglasi dvom. Neko do sedaj sprejeto stališ\u010de se nam postavi pod vprašaj; okolica ali \u017eivljenje samo nas postavi pred vprašanje, ki zamaje našo notranjo trdnost, ki spro\u017ei notranje nelagodje in negotovost.<\/p>\n

\tDvom je torej nekaj povsem naravnega in normalnega, ni se nam ga potrebno bati ali pred njim be\u017eati. Seveda pa ni vseeno, kako bomo na dvom odgovorili, kakšni bodo naši koraki in kje bomo iskali odgovore na vprašanja, ki se nam ob dvomih odpirajo.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tPOZITIVNI IN NEGATIVNI DVOM<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tKo se nam poraja dvom, imamo za iskanje odgovora dve mo\u017enosti: nekomu bo \u017ee dvom sam zadosten razlog, da predmet oz. vsebino dvoma zavr\u017ee in se niti ne trudi, da bi iskal kakšen bolj oprijemljiv odgovor. \u010clovek je po svoji naravi stvarno bitje in potrebujemo otipljive dokaze, na katere se lahko naš razum opre in mu le-ti slu\u017eijo kot temelj za nadaljnje korake. \u010ce se torej pojavi dvom in nimamo oprijemljivih argumentov, ki bi ta dvom ovrgli, potem smo v nevarnosti, da se dvom spremeni v zavr\u017eenje in osebno kapitulacijo. Temu bi lahko rekli dvom z negativno posledico.<\/p>\n

\tNa drugi strani nas dvom lahko pelje v ve\u010djo vnemo ali \u017eeljo, da bi stvarem prišli do dna in jih globlje raziskali, našli argumente bodisi za ali proti. To pomeni spopasti se z dvomom, ga raziskati, se vanj poglobiti ter na podlagi novih spoznanj in ugotovitev ustvariti novo izhodiš\u010de za naš razum. V tem primeru nas je dvom spodbudil k temu, da smo se še bolj poglobili v dolo\u010deno vprašanje ter s tem ustvarili ve\u010djo osebno povezanost s samo vsebino dvoma. \u010cetudi je lahko novo stališ\u010de druga\u010dno od starega, lahko tudi povsem druga\u010dno, pa vendar smo ohranili nek oseben odnos do vprašanja, nismo se pred njim zaprli ali ga avtomati\u010dno zavrnili. Dvom nam je tako pomagal ubesediti vsebino dvoma, naš odnos do njega in ga preoblikovati v višjo stopnjo, nam pomagal narediti korak naprej.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tDVOM V BOGA, DVOM V ZNANOST<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tKer Boga ne moremo neposredno videti (lahko pa ga spoznavamo preko Njegove prisotnosti v stvarstvu, v Svetem Pismu, o raznih osebnih razodetjih…), je dvom o Njegovem obstoju še toliko bolj pri\u010dakovan. Obstoj Boga, posmrtno \u017eivljenje, resni\u010dnost Jezusa Kristusa… še veliko drugih vprašanj lahko naštejemo, kjer se nam naše notranje prepri\u010danje zamaje. A \u010de se nam o teh re\u010deh odpirajo vprašanja in vzbujajo dvomi, to še ne pomeni, da vse to ne obstaja. Od mene je odvisno, ali bom zaradi lastne negotovosti vse to sam pri sebi ozna\u010dil kot praznoverje in la\u017ena uteha ter se vsemu temu odpovedal ali pa bom dvom vzel kot spodbudo in povabilo, da se v ta vprašanja še bolj poglobim in iš\u010dem prave odgovore.<\/p>\n

\tVendar tudi znanosti ne moremo in ne smemo 100% ali slepo verjeti in zaupati (dovolj je pomisliti na to, da tudi znanost nenehno napreduje in tisto, kar se je še v\u010deraj zdelo kot najvišja resnica, danes \u017ee ne velja ve\u010d, saj so nam nova odkritja prinesla tudi nova spoznanja in nova vprašanja). Dvom v znanosti je pravzaprav gonilno sredstvo njenega razvoja: \u010de si ne bi postavljali vprašanj ter s tem iskali odgovore na »zakaj…«, potem bi do znanosti sploh ne prišlo, je ne bi razvili. Tako pa zavedanje, da je velik del še vedno neodkrit, pomaga pri naši radovednosti in \u017eelji priti stvarem do dna. Ravno \u010dlovekova vedo\u017eeljnost ali radovednost je dostikrat tisto gonilo, ki se ne zadovolji s površnimi odgovori in lahkimi zaklju\u010dki. Dvom in radovednost sta si v marsi\u010dem podobna oziroma v \u010dloveku spro\u017eata podobne procese, le da je pri prvem ozra\u010dje lahko negativno, pri drugem pa pozitivno.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tODNOS MED VERO IN ZNANOSTJO<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tV Cerkvi je dolga stoletja veljalo mišljenje, da so vse znanosti podvr\u017eene teologiji, da so podrejene teologije. Z I. vatikanskim cerkvenim zborom se je na tem podro\u010dju zgodil pomemben premik: »Cerkev niti malo ni sovra\u017ena gojitvi \u010dloveške kulture in znanosti… Tudi ne prepoveduje, da bi takšne vede, vsaka na svojem podro\u010dju, uporabljale svoja lastna na\u010dela in svojo lastno metodo«.[2]<\/a> II. vatikanski cerkveni zbor je avtonomijo zemeljskih stvarnosti še pod\u010drtal ter zapisal: »Metodi\u010dno raziskovanje na kateremkoli znanstvenem podro\u010dju, \u010de se vrši na resni\u010dno znanstveni na\u010din in v skladu s pravili nravnosti, nikdar ne bo v resnici nasprotovalo veri; saj svetne stvarnosti in stvarnosti vere izvirajo iz istega Boga«.[3]<\/a><\/p>\n

\tPokojni pape\u017e Janez Pavel II. je ta odnos slikovito predstavil v okro\u017enici Vera in razum (CD 80), ko je njuno medsebojno razmerje primerjal z dvemi krili, ki omogo\u010data \u010dloveškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice.[4]<\/a> V dokumentu je tudi nakazano, kako kriza razuma (sicer v tem kontekstu mišljen bolj iz filozofskega vidika) ali kriza vere pogubno vplivata drug na drugega.[5]<\/a><\/p>\n

\tZnanstveno raziskovanje je torej povsem legitimno in izra\u017ea \u010dlovekovo gospostvo nad stvarstvom (prim. 1 Mz 1,28). Gospodovanje nad stvarstvom se ne sme izra\u017eati zgolj kot izkoriš\u010danje, ampak predvsem kot preudarna uporaba in varovanje narave kot dragocenega daru, ki smo ga dobili od Boga. V odnosu do \u010dloveka znanost in tehnika po svojem notranjem smislu zahtevata brezpogojno spoštovanje temeljnih kriterijev nravnosti; biti morata v slu\u017ebi \u010dloveške osebe, njenih temeljnih pravic, njenega resni\u010dnega in celostnega blagra, v skladu z bo\u017ejo zamislijo in bo\u017ejo voljo.[6]<\/a><\/p>\n

\t <\/p>\n

\tZAKAJ TOREJ VEROVATI?<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tKot smo videli, si znanost, razum in vera niso v medsebojnem nasprotju. \u010clovek v svojem jedru potrebuje »vodilo«, tudi dolo\u010deno mero negotovosti in nejasnosti, saj to v njem zbuja radovednost in \u017eeljo po napredovanju, po iskanju smisla. Študij in znanstveno raziskovanje imata veliko mo\u010d v naši dru\u017ebi, ker ugotavljata dejstva in nam lahko postre\u017eeta z empiri\u010dnimi dokazi. Vendar vseh stvari preprosto ni mogo\u010de dokazovati ali preverjati. V teh primerih potrebujemo vero. Vera se nadaljuje tam, ker se razum kon\u010da. Ne gre za nasprotovanje, ampak za medsebojno dopolnjevanje. Gre za isti odnos, kot je odnos med Bogom in \u010dlovekom: Boga lahko razumemo ali dojemamo kot gro\u017enjo \u010dloveku, kot nekaj, kar nas omejuje, nam jemlje svobodo; lahko pa ga do\u017eivljamo kot prijatelja, dopolnjevalca in kot tistega, ki nam pravzaprav omogo\u010da, da smo v vsej polnosti lahko ljudje. Brez »ti« tudi »jaz« ne obstaja. Brez Boga tudi \u010dlovek izgubi svoje dostojanstvo. Brez vere tudi razum izgubi kompas. Verovati pomeni zaupati razumu, da nas preko vidnih znamenj lahko pripelje do skrivnosti Boga.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tPripravil: K.S.<\/p>\n

\t <\/p>\n

\tVPRAŠANJA ZA POGOVOR:<\/p>\n

\t <\/p>\n

\t1.      Katere verske oz. duhovne vsebine mi je razumsko najte\u017eje sprejeti? Sem kdaj podvomil v obstoj Boga?<\/p>\n

\t2.      Kako se spopadam z dvomom glede duhovnih tematik? Kje in kako iš\u010dem odgovore na takšna vprašanja?<\/p>\n

\t3.      Ali »dovolim« sam sebi, da pri dolo\u010denih vprašanjih nimam razumskega odgovora, ampak »moram« sprejeti odgovor, ki je duhovne narave?<\/p>\n

\t4.      Imam kakšen primer ali osebno do\u017eivetje, ko sem pri študiju prišel do ugotovitev, ki se niso skladala z mojim duhovnim prepri\u010danjem? Kako sem rešil situacijo?<\/p>\n

\t5.      Ob \u010dem, kako poglabljam svoje versko znanje in duhovno prepri\u010danje?<\/p>\n

\t <\/p>\n

\t <\/p>\n

\t <\/p>\n

\tVIRI IN LITERATURA:<\/p>\n

\t–          Katekizem katoliške Cerkve, 2292-2294.<\/p>\n

\t–          Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu (CS), predgovor in 3. poglavje<\/p>\n

\t–          Okro\u017enica Vera in razum, CD 8074<\/p>\n

\n

\t\t <\/p>\n

\n
\n

\t\t\t[1]<\/a> O tem govorijo razne raziskave: World Values Survey, European Values Study, Aufbruch…<\/p>\n<\/p><\/div>\n

\n

\t\t\t[2]<\/a> Uvod v konstitucijo CS, razlaga 36. \u010dlena konstitucije CS.<\/p>\n<\/p><\/div>\n

\n

\t\t\t[3]<\/a> CS, to\u010dka 2.<\/p>\n<\/p><\/div>\n

\n

\t\t\t[4]<\/a> Janez Pavel II., Vera in razum<\/em>, to\u010dka 0, CD 80.<\/p>\n<\/p><\/div>\n

\n

\t\t\t[5]<\/a> Anton Stres, predgovor v: Janez Pavel II., Vera in razum,  <\/em>CD 80.<\/p>\n<\/p><\/div>\n

\n

\t\t\t[6]<\/a> Prim. KKC 2294<\/p>\n<\/p><\/div>\n<\/p><\/div>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

ZAKAJ VEROVATI… ko znanost daje vsemogo\u010d(n)e odgovore? Eno najpogostejših vprašanj, ki si ga mladostnik ali študent zastavita v \u010dasu svojega poklicnega izobra\u017eevanja v odnosu do vere je: zakaj sploh verovati,… <\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":1309,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_monsterinsights_skip_tracking":false,"_monsterinsights_sitenote_active":false,"_monsterinsights_sitenote_note":"","_monsterinsights_sitenote_category":0,"ngg_post_thumbnail":0},"categories":[33],"tags":[],"_links":{"self":[{"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/1311"}],"collection":[{"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=1311"}],"version-history":[{"count":0,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/1311\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/media\/1309"}],"wp:attachment":[{"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=1311"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=1311"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"http:\/\/unipas.si\/_stara20112018\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=1311"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}