Verjeti Bogu ali znanosti?

Stara dilema, ki smo jo gotovo že večkrat reševali ali se vsaj srečali z njo: odnos med vero in razumom, med znanostjo in religijo, med Bogom in človekom. Vedno je bila in bo to vir napetosti, kar niti ni slabo. To nas spodbuja, da se v vse te stvari poglabljamo in jih raziskujemo, predvsem pa, da jih najprej priznamo in upoštevamo.

Človek gradi svoj svet, ki ga skuša kar najbolje obvladati, izkoristiti in  obrniti sebi v prid. Človek hoče ali celo »mora« biti na najvišji točki vsega stvarstva, je absolutni gospodar (no, vsaj misli tako o samem sebi), vse mu mora služiti in do vsega ima pravico. To misel bi kdo utegnil izpeljati tudi iz Svetega Pisma, ko Bog po končanem procesu stvarjenja vse izroči človeku z naročilom, naj gospoduje ribam morja in pticam neba, naj si podvrže vsa živa bitja – naj gospoduje vsej zemlji! (prim. 1 Mz 1 28-29).

Tudi študij je pravzaprav način ali bolje rečeno priprava na to, da bomo na tak ali drugačen način »obvladali« naravo, pa naj si bo to človeško ali zemeljsko. V tem ni nič slabega, če nas pri vsem tem vodijo pravi nameni in jasno zavedanje, do kod lahko seže naša oblast.

Čeprav je Bog človeku vse izročil, se človek še vedno bori za svoj življenjski prostor. Kot da bi ga Bog ogrožal, omejeval, mu postavljal ovire. Zakaj torej ta boj? Postati (kot) Bog – to je bila želja prvega človeka, to je želja mnogih še danes. Kot da bi zavidali Bogu njegovo večnost, modrost, neomejenost, presežnost. Če ga torej premagamo, bomo močnejši od Njega. Premagamo v smislu izriniti Ga iz našega miselnega okolja, izbrisati vsa vidna znamenja, ki nam govorijo o Njem, zanikati Njegov obstoj. Samo takrat bo človek v vsej polnosti lahko človek. Ne bo šlo!

Človek je lahko človek samo ob predpostavki, da obstaja Bog. Če hočemo imeti zmeriti dolžino nečesa, rabimo merilo; nekaj, kar je večje, določeno; nekaj, kar drži. Če hočemo »izmeriti« človeka, rabimo nekaj ali Nekoga, ki je večji, ki je stalen. Če je človek na vrhu lestvice vsega ustvarjenega, rabimo Nekoga, ki je večji od ustvarjenega, rabimo Stvarnika.

Leto vere, v katerega vstopamo, je za vsakega izmed nas priložnost za poglabljanje našega osebnega odnosa do Boga, do našega merila. Vera in razum, znanost in religija, Bog in človek – ti pojmi si med seboj niso nasprotni, ampak se dopolnjujejo in gradijo drug drugega. Bog hoče, da ga odkrivamo tudi z razumom. Narobe bi bilo, če bi vse, kar bi vedeli o Njem, temeljilo zgolj na čustveni ali kakšni drugi iracionalni podlagi. Bog nas nagovarja tudi ali celo predvsem preko razuma. V razumu je skrita naša največja ustvarjalna moč, je gonilo napredka in vir novih idej. Tu se skriva naš stvarjenski duh, ki je naš, pa vendar dar Boga. V razumu se kaže veličina človeka in njegova ustvarjalna moč. Vendar (še) ni vsemogočen, je zgolj delen. Vsemogočnega Duha ima samo Bog, mi se mu zgolj približujemo.

Ko začenjamo novo akademsko leto, želim vsem skupaj, da bi vedno znova z veseljem zajemali življenjskih modrosti, ki nam jih nudi študij. Le-ta pa naj bo podprt z osebnim odnosom do Boga kot stvarnika vsega. Na vprašanje: »Zakaj študiram?« nam ni težko odgovoriti. Na vprašanje: »Zakaj verujem?« pa dostikrat niti ne iščemo odgovora. Vendar je ta drugi odgovor pomemben ravno toliko kot prvi. Naj bo torej to leto za vsakega izmed nas priložnost, da ta odgovor iščemo, ga odkrivamo in ga vzamemo za svojega. Ko bomo sprejeli Boga, bo tudi človek postal človek.