Veliki teden – teden vrhunske ljubezni

Cvetna nedelja naznanja, da stopamo v Veliki teden. Gre za spomin Jezusovega vstopa v Jeruzalem, ko so ga jahajočega na oslu, ljudje pozdravljali tako, da so predenj polagali zelenje. Še pred bogoslužjem je blagoslov zelenja, ki ga nato odnesemo domov in spoštljivo shranimo, saj gre za »blagoslovljeni les«.

 

Center dogajanja je procesija z zelenjem, ki nas vodi v cerkev. Ta dan tudi prvič v tem letu poslušamo pasijon, evangeljsko poročilo o Jezusovih zadnjih urah zemeljskega življenja.

Teden se torej začne veličastno, s fanfarami, slavospevi in pozdravi Jezusu. Nadaljuje se vedno bolj dramatično. Od navdušenja se prehaja k dvomom, izmikanjem, nasilju, lažem in smrtni obsodbi. Pesem Hozane zamenjajo kričanje na ulici, sramotenje, pljunki…

 

Jezus se vedno bolj spušča. Kakor, da ni dovolj, da se je z rojstvom učlovečil in postal eden izmed nas, se spusti še nižje. Na Veliki četrtek na kolenih umiva noge svojim najbližjim, s tem zapusti zapoved ljubezni, ki je ljubezen služenja, priklanjanja drugemu in odpuščanja.

 

Jezusov spust pa se nadaljuje. Dovoli, da ga po izdaji najbližjega vklenejo, vodijo proti njemu režiran sodni proces in obsodijo na smrt s križanjem, za takratni čas je bil to način usmrtitve najhujših hudodelcev. Jezus to dopusti, saj se je odločil, da da življenje, nihče mu ga ne vzame, on ga da.

 

Njegov spust se nadaljuje po postajah križevega pota, ko mu je vzeta vsaka oblika človekovega dostojanstva. In vendar ljubi, v najhujšem trpljenju najbolj ljubi. Njegova ljubezen na križu ni čustvena, je odločitev in zato je to vrhunska oblika ljubezni. Ljubezen je za vse in vsakega, to je najčistejša oblika ljubezni.

 

Ko izdihne svojega Duha, še ni konec. Spust se nadaljuje. Jezus se spusti še nižje, v podzemlje, v predpekel, tudi tam odpre vrata odrešitve.

 

Draga prijateljica in dragi prijatelj. Tudi letos bomo obhajali Veliki teden. Vsako leto ga. Vsako leto, vedno znova, vsaj enkrat stopimo pod križ in gledamo trpljenje našega Gospoda. Trpljenje, ki ga moramo vedno znova gledati, pa čeprav ga poznamo že do obisti, da ga ne bi nikdar pozabili. Ker je to za nas ključna stvar vere: nikdar ne pozabiti, da je naš Gospod trpeči in križani, ker ga moramo vedno poznati prav kot takšnega.

Potrebujemo namreč to podobo, kot hrano, kot pijačo jo potrebujemo. Ne je razumeti, ker ne njegovega ne našega trpljenja ne bomo nikdar razumeli. Samo gledati jo, vedeti zanjo, biti o njej prepričan: Gospod je res Trpeči, Gospod je resnično Križani. Ker je tak Gospod želel ostati v našem spominu, ker je želel, da vemo, da trpi, da ga boli. Ker je prav zaradi trpljenja on resnično Ljubezen. In ker se pri sebi zavedamo, da nas resnično ljubi samo tisti, ki zaradi nas sprejema tudi trpljenje – in ki to trpljenje sprejema kot nekaj bistvenega zase. Kajti v trenutku, ko bi v njegovem srcu ne obstajala več možnost bolečine, ne bi bil več Ljubezen. Kajti kdor ljubi, ta trpi. In kdor trpi, ta ljubi.

Zato hoče biti med nami Trpeči, zato hoče, da je v našem življenju Križani. Ne zato, da bi razumeli trpljenje, ampak da bi razumeli ljubezen.

 

Povabim te, da bi v tem Velikem tednu tudi ti vstopil v to logiko Božje ljubezni. Ljubezni, ki se spušča, ki trpi, ki ne obsoja, ki umiva noge, kit olaži in ki si ne pusti vzeti živlejenja, ampak ga da.

 

Naj bo duhovno rodoviten Veliki teden Gospodove ljubezni.

s. Metka