V prijateljstvu z Bogom

Kot z vsakim dobrim prijateljem si tudi z Bogom, ki je zame prijatelj, želim imeti osebna srečanja. Včasih se srečava pri molitvi, včasih pri maši, včasih pri pogovoru s prijatelji ali znanci, posebej lepo pa mi je, kadar se srečava pri adoraciji. To so zame trenutki, ki prinašajo mir, pogum in veselje. Predstavljajo mi kraje, kjer lahko odložim svoje težave in vem, da ob tem nisem sama, saj je tam še Nekdo, ki mi jih pomaga nositi. Izročim mu svoje dvome, stiske in šibkosti ter prosim, naj jih On preoblikuje v pogum, odgovore ali veselje.

Pred nekaj dnevi smo s skupino sostanovalcev imeli pogovor o tem, kaj je Božja volja. Postavljala so se nam mnoga vprašanja kako vedeti, kaj je v resnici Božja volja in kaj je le volja posameznika, njegovega egoizma ali napuha. Ugotavljali smo, kako enostavneje bi bilo, če bi Bog vsake toliko poslal krajše mobilno sporočilo ali napisal daljšo elektronsko pošto, na način kot si dopisujemo s prijatelji.

Tako bi lahko zelo jasno napisal kaj je Njegova volja, kaj naj naredimo in kam naj gremo, da bomo šli v smeri, ki jo je On izbral za vsakega posebej izmed nas, da bi bili srečni. Ob tem pogovoru se mi je porodila misel: Bog je že napisal pismo. Zame je napisal Sveto pismo. V njem piše kako naj živim, da bom hodila po pravi poti.

Problem je le, da jaz tega pisma včasih ne razumem. Ne vem kaj vse te besede pomenijo prav zame, kaj mi preko teh besed Bog želi sporočiti. Vsakič znova v istih besedah odkrivam nov pomen. Pridejo pa tudi dnevi, ko besede, ki so včasih govorile, ne povedo ničesar več. Takrat ni lahko, še posebej, če se v srcu nabere nešteto vprašanj. A na srečo Bog ne govori le preko Svetega pisma, ampak tudi preko ljudi. Vsakič znova mi preko odnosov, ki jih gradim z različnimi ljudmi sporoča kako zelo rad me ima, kako zelo dragocena sem zanj in kako zelo velika je Njegova ljubezen do mene.

Da sem prišla do spoznanj kako zelo veliko meni pomenijo osebna srečanja z Bogom sem morala prehoditi dolgo pot, ki še ni končana. Tudi moja spoznanja o Bogu in njegovi volji še niso  dokončna. V meni je še veliko vprašanj. Sprašujem se zakaj, s kom, kam, kako in kaj naj živim, delam oziroma hodim, da bom sledila Njegovi volji. Mnogih odgovorov ne poznam, vem pa, da jih lahko iščem. Vem, da moram odpreti vrata svojega srca, ker ni pomembno le, da odgovor odkrijem, ampak ga tudi sprejmem za svojega, kljub temu, da se meni zdi nemogoč.

Tina Švigelj