Študijska trgatev

Ura je dve zjutraj, zunaj dežuje in počasi me premaguje spanec, ampak knjigi kar noče zmanjkati strani… Za pol ure skočim na sobno kolo, naštudiram še eno poglavje, pod tuš in spat za par ur, potem pa na vaje in naprej študirat. Po mailu dobim študijski koledar za naslednje leto, vse kaže, da bo samo še huje.

Utrujena sem, zdi se mi, da nič ne znam, izpiti so pred vrati, literature je toliko, da tudi če študiram celo poletje, ne bom naštudirala dovolj… pa še za soboto sem se dodatno dogovorila za vaje na urgenci… Bravo, res si dobro planirala.

V meni se počasi začne kuhati pred izpitno paničarjenje… Pride sobota in dogovorjene vaje, čakalnica zgleda dokaj prazno, super, ne bo potrebno pretirano hiteti in mentor mi bo lahko, neuki kot sem, v miru razložil kako in kaj zares počnejo zdravniki… Dobro sem se zmotila. Ne mine 10 minut, ko dobim navodilo: "Kolegica, kaj čakate, kar dajte gor rokavice, boste oživljala." Po dveh urah in pol sem po prvem sodelovanju pri oživljanju poškropljena s krvjo zelo konkretno postavljena pred dejstvo – ne vemo ne dneva, ne ure.

Dan po vajah se ponovno znajdem pred istimi knjigami, po kateri študiram že celo leto. Še vedno imajo skupaj svojih nekaj1000 strani male pisave, še vedno me v kratkem čakajo izpiti na katerih bom dokazovala, da vem, o čem govorijo… Še vedno vem, da bo težko vse opraviti po načrtih… A bogatejša sem za konkretno izkušnjo, ki me uči, da v tem, kar moram naštudirati, ni le kup besed, ampak delček resničnega življenja ljudi okoli mene in mene same; mene, ki sem tako bosa pred Življenjem.

Dano mi je, da lahko študiram, študiram nekaj kar me zanima in me vedno znova prevzame. Ampak pred knjigo se je vendarle večkrat še vedno tako težko usesti… Ob takih trenutkih si sposodim besede sv. Tomaža Akvinskega:

Neizrekljivi Stvarnik vir luči in modrosti, razlij na moj um žarek svoje jasnosti, izženi iz mene nemirno temo greha in nevednosti, daj mi modrost, da bom razumel, sposobnost pomnjenja, pravi način in lahkost učenja. Spodbujaj začetek, vodi napredek, kronaj konec. Ti pravi Bog in pravi človek, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

In izpiti so tu. No, pravzaprav so čisto prvi že mimo… Enkrat gre bolje, drugič slabše, a vse je del napredka, ki se ga lahko veselim. Do krone na koncu bo moralo miniti še nekaj časa, ko bom lahko v praksi, upam da čim uspešneje, uporabljala pridobljeno znanje. Za zdaj ostane nabiranje draguljev zanjo in male vsakdanje lepote življenja.

Z zaupanjem in potrpežljivostjo na delo!

Ana