Storjeno v ljubezni ostane za večno

Največja nesreča na svetu je ta, da ljudje premalo spoznajo, koliko dobrega imajo. Le kadar že več nimajo, šele čutijo, kaj so imeli.” (bl. Anton Martin Slomšek, Slomškove drobtinice)

Pozdravljeni! Zgornja misel me je večkrat nagovorila in mogoče bo tudi še koga. V začetku novembra obujamo spomin na naše drage, ki so že odšli pred nami v večnost in tudi na nas same in odnose, ki so bili in še ostajajo. Ne spominjamo se jih samo na prvi november, ampak pri vsaki sveti maši, pri vsakem lepem dogodku, spominu, ki bi ga radi delili še s kom.

Skozi vse življenje se nas dotikajo izgube. Tudi v času šolanja, študija … Koliko smo ji že doživeli, če malo pomislimo vsak pri sebi (izguba prijateljstva, izguba prve ljubezni, izguba zaupanja, izguba koristi, ki jih nudi status študenta, status dijaka, izguba staršev, bratov, sester, starih staršev, izguba dobrega imena, izguba študijskega leta, če ni bilo dovolj truda iz moje strani, izguba študentskega dela, izguba upanja v življenje, izguba verovanja …). Vsakdo lahko doda še kaj svojega. Izgube so del življenja, katerega radi odrivamo in se težko soočamo z njim, ker boli in zaskeli. In kdo nas tega sploh uči? Mogoče se te teme dotaknemo pri verouku, mogoče v šoli, toda bolj redko. Tako, da smo zelo »nepripravljeni« na soočanje z izgubami in izgubljanjem.

Že današnji dan je neke vrste »mini« izguba, ker tega dne ne bo več. Če sem kaj dobrega uspel napraviti, mi je lepo, če pa sem izgubljal svoj čas za to, da je samo minil, pa je občutek verjetno bolj slab in tudi zadovoljstva in hvaležnosti ne more biti.

Naj ne mine dan, da bi se ne uspeli zahvaliti za to, kar nam je dano in podarjeno; tudi za to, kar bomo nekoč izgubili, toda na skrivnosten način bo ostalo in se zlilo v večnost. Kajti, kar je storjeno v ljubezni, ostane za večno.

Anja Klančar