Septembrski utrinki

Morje sem pustil za seboj. V ušesih mi odzvanja besedilo pesmi Green Dayev, ki me vabi k temu, da bi prihajajoči september kar prespal. V spominu pa se še vedno kopam med morskimi iskrnicami, ki so se odločile ponoči v vodi oponašati zvezdnato nebo, ki so ga nad seboj gledale iz dneva v dan. In sprašujem se, kaj mi je storiti s septembrom. … Počakam, da mine, ali pa morda podoživljam čudovite poletne dogodke?

O, ja – poletni utrinki na morski obali ali kje v hribih so me zaznamovali. Moje poletje je bilo polno utrinkov. Takih in drugačnih. Vsak nasmeh in ljubezniv pogled me je prav tako zaznamoval. Vsaka pesem, igra, pogovor – vse, kar sem počel, kar mi je bilo dano to poletje, prav vse me je nagovorilo in na nek način tudi spremenilo. S septembrom pa se nekako vračam v ustaljene tirnice svojega življenja.

Jasni sončni dnevi se že nezadržno krajšajo in kmalu bo v študijsko obarvani Ljubljani spet zakraljevala megla. Nič več ne bo časa, volje in nasploh priložnosti ležati na travi in gledati utrinke. Bom mogel živeti te spremembe, ki sem jih doživel? Bom znal v prakso prestaviti vsa spoznanja, do katerih sem prišel?

Izziv je tole pred menoj. Bom uspel ugotoviti, kaj mi je storiti s tem septembrom? Morda. Morda, če ga bom znal vsaj deloma dojeti kot utrinek. Kot čudovito podarjenost trenutka. Kot ta neizmerni dar minljivosti. Kot življenje samo.

Ta hipnost, ta trenutnost, ta minljivost utrinka nas morejo marsikaj naučiti. Morda je v tem tudi moč želja, ki naj bi jih bili ti utrinki sposobni izpolnjevati. Željo si moramo zamisliti v hipu. Biti moramo povsem tu. V celoti navzoči v našem trenutku. In potem je mogoče vse. Potem so mogoči prvi koraki (ali drugi in tretji), potem so mogoči odnosi, mogoče odločitve, mogoč je mir.

In septembra, ki je pred menoj ne morem prespati v čakanju prihodnosti, ne smem pa ga niti zamuditi z zastajanjem v preteklosti. September je (posebej za študente) v resnici pravi izziv živetja sedanjosti. In tako vam želim za ta čas učenja za preostale izpite in melanholičnega obujanja spominov, da bi se uspešno soočili z tem izzivom. Posebej če je to vaše prvo leto faksa. Želim vam, da bi vedno znali biti prisotni v trenutku.

Ne gre samo za en mesec v letu. V resnici gre za odločitev biti tu, sprejeti vse. Ob veselju nad preteklostjo in upanju v prihodnost – naj bo vsak naš hip resnično živet na polno.

In če uspete tudi septembra še ugledati kako zvezdo, ki se bo utrnila na nebu, vam želim, da bi jo znali tudi v vsej polnosti občudovati in ceniti.

Marko Weilguny