Sekularizacija – živeti v družbi, ki pravi Bogu: “Zbogom!””

Sekularizacija tako označuje oddaljevanje profanega življenja od posvetnega. V našem prostoru je bila skozi zgodovino najpomembnejša religija krščanstvo. Pojav sekularizacije se tako pri nas nanaša na postopno umikanje krščanskega iz družbenega življenja. To pomeni, da se kultura, znanost, gospodarstvo in politično življenje razvija po svojih normah, ki so neodvisne od krščanskih, in sledi svojim ciljem. Tudi šolstvo je vodeno kakor da religije ni oziroma kakor da nima večjega vpliva.

Kratek povzetek kateheze:

• predstaviti pojem sekularizacije (definicija, razvoj, posledice);
• predstaviti nekatere vzroke za ateizem;
• prepoznavati posledice sekularizacije v krščanskih krogih;
• moj odziv na sekularizacijo.

Sekularizacija in sekularizem

Za pojem sekularizacije je slišal že vsak. Toda, kaj natančno ta tujka pomeni, pa je znano bolj malo ljudem. Zato si najprej poglejmo definicijo te besede.

Slovar slovenskega knjižnega jezika nam ponuja definicijo glagola sekularizirati, ki ga razlaga kot povzročiti, da kaj izgubi verski, cerkveni značaj.

V najširšem pomenu izraz sekularizacija označuje spremembe v moderni družbi z ozirom na religijo. Gre za proces zmanjševanja družbenega pomena religije (religioznega mišljenja, prakse in institucij) kot posledica modernizacije.

Hans Blumenger pojav z nekoliko preprostejšimi besedami opisuje kot dolgoročni proces, ki pospešuje izginjanje verskih vezi, odnosa do transcendentalnega, pričakovanja življenja po smrti in ritualov, tako v zasebnem kot v javnem življenju. Sekularizacija tako označuje oddaljevanje profanega življenja od posvetnega. V našem prostoru je bila skozi zgodovino najpomembnejša religija krščanstvo. Pojav sekularizacije se tako pri nas nanaša na postopno umikanje krščanskega iz družbenega življenja. To pomeni, da se kultura, znanost, gospodarstvo in politično življenje razvija po svojih normah, ki so neodvisne od krščanskih, in sledi svojim ciljem. Tudi šolstvo je vodeno kakor da religije ni oziroma kakor da nima večjega vpliva.

Težko bi rekli, da je sekularizacija sama po sebi nekaj slabega. Pojavila se je namreč kot spremljajoči pojav sodobnih sprememb kot na primer industrializacije, urbanizacije, globalizacije, pluralizma družb, mobilnosti ipd. Ni se pojavila z namenom, da bi se država in Cerkev ločili in razvijali samostojno. Beseda sekularizacija je postala pojem, ki označuje te spremembe. Problem pa nastane, ko se sekularizacija spremeni v ideologijo. Tej ideologiji rečemo sekularizem, pri katerem pa gre za namensko izključevanje vernosti iz javnega življenja. Namen sekularizma je, da bi bila vera iz javnega potisnjena v zasebno.

Sekularizacija in njeni učinki, posledice

Sekularizacija se na družbeni ravni kaže v zavračanju religioznih norm in cerkvene morale, v ločitvi med Cerkvijo in državo ter v zmanjšanju religioznih vsebin v literaturi in umetnosti. Krovni dokument Pridite in poglejte(v nadaljevanju PIP) (PIP 12) se osredotoči na nekatere negativne učinke sekularizacije, med katerimi našteva: duhovno brezbrižnost, moralni relativizem ter ideološko razdeljenost. »Sekularizacija se je v kombinaciji s porabniškim življenjskim slogom hitro izkazala kot naslednja stopnja oddaljevanja slovenskega človeka od živega Boga.« (PIP 15)

Sekularizacija je povezana tudi s sodobno miselnostjo, ki se odraža v porabništvu (potrošništvu), v poudarjanju osebne koristi in lastnega užitka. Današnji človek širšo politično in versko skupnost vse bolj dojema kot servis. »V skladu s porabništvom se je uveljavila permisivna vzgoja, medijska in bralna kultura pa sta površni in usmerjeni v zabavo. Duhovno iskanje se je skrčilo na iskanje zgolj zdravilnih učinkov te ali one duhovne prakse za telo in dušo.« (PIP 16) PIP (16) sklene z ugotovitvijo, da porabniški in kulturni preobrat ni brez vpliva na vernost ljudi.

Sekularizacija in ateizem

Začetki sekularizacije segajo v 16. stoletje. Vzporedno z njo se je pripravil tudi prostor za porast ateizma. Ateizem je sicer obstajal že v antiki (grški misleci), v 18. stoletju pa je stopil v javnost (razsvetljenstvo). Na tem mestu si lahko ogledamo nekatere razloge, ki lahko posameznike privedejo do ateizma.

1. V Svetem pismu piše, da Boga ni nihče videl. To je lahko priložnost, da človek postane ateist.

2. Boga ne moremo preučevati z izkustveno znanostjo. Miselnost, da ne obstaja nobeno drugo spoznanje kot tisto, do katerega pridemo prek izkustvene znanosti, lahko človeka pripelje na pot ateizma.

3. Prisotnost zla v svetu mnogim povzroča pomisleke o obstoju Boga. Če bi Bog res obstajal, potem menijo, da bi že zdavnaj prekinil zlo.

4. Delež krivde nosi Cerkev sama (po nekaterih posameznikih): počasno odzivanje na razvoj znanosti, zlorabe vere za doseganje osebnih ciljev (poslušnost množic gospodarju), dogodki iz zgodovine Cerkve, slabi zgledi tistih, ki pravijo, da so kristjani …

5. Moralni vzroki: Bog je moralna avtoriteta. Od nas zahteva, da živimo po njegovih zapovedih, zahteva osebno spreobrnitev. Nekaterim to predstavlja napetost med vsakodnevnim življenjem in vero.Navadno se v tem boju odločijo za vsakdanje življenje.

6. Psihološki razlogi: napačne predstave o Bogu, ki jih je človek pridobil v svojem otroštvu od staršev, duhovnika, kateheta.

7. Nepopolno ali napačno razumevanje nauka (npr. kako Bog gleda na spolnost).

S tem, ko postaja vera vedno bolj prepoznana kot privatna zadeva vernika in ne nekaj, o čemer bi se govorilo na javnih mestih, se zmanjša tudi možnost, da bi lahko drugi slišali o veri. Sicer lahko o njej nekaj izvedo prek medijev, vendar so ti podatki skromni in velikokrat povezani s poročanjem o papežu ali raznih škandalih. Neverni si lahko tako ustvarijo napačno podobo o krščanstvu, v kolikor jih njihova lastna samoiniciativnost ne žene k iskanju globljih odgovorov.

Sveto pismo pravi: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo« (1 Pt 3, 15-16). Ob tem se lahko vprašamo, kaj je razlog mojega upanja? Vem, kaj bi odgovoril, ko me bo nekdo povprašal o tem? Mogoče nam bodo zastavili preprostejše vprašanje: Zakaj pa ti hodiš v cerkev? V današnjem svetu se vprašanje ZAKAJ postavi zelo pogosto. Človek namreč na podlagi teh odgovorov ugotavlja, kakšne koristi bo imel od določene aktivnosti (ali se mu splača odločiti se za neko stvar).

Vprašanje pa je, ali tudi obiskovanje cerkve temelji na določenih koristih za človeka.

Sekularizacija v krščanstvu

Sekularizacija je pustila svoj pečat tudi v Cerkvi. Že njena definicija (manjšanje družbenega pomena religije) nam daje slutiti, da se bodo učinki najprej poznali na tistih, ki imajo neko zvezo z religijo. To so verniki. Kako se pri vernikih pokaže pojav sekularizacije, smo nekoliko že omenili. Poglejmo si primer, ki nam prikaže realnost našega časa:

Srečanje animatorjev. Oratorij se bliža in ob tej misli se je nivo motivacije za pripravo oratorija animatorjem močno dvignil. Tokrat so debatirali, kako bi obogatili program. Voditeljica je predstavila urnik, ki so ga bili vajeni iz prejšnjih let, sledilo pa je vprašanje, ali bi na podlagi izkušenj želeli uvesti kakšno spremembo. Takoj je padlo nekaj idej, med drugim tudi ta, da bi katehez ne imeli. Kot argument so animatorji navedli, da je za ta del potrebnih največ priprav, otroci pa so nad njimi najmanj navdušeni. Ker je torej to za oboje skoraj muka, bi bilo smiselno kateheze črtati iz urnika. Voditeljica se s tem ni strinjala. Navedla je nekaj argumentov, da je to bistvo oratorija, da je potrebno, da otroci o slišanem spregovorijo v skupini, predstavila je pomen oblikovanja skupine, ki se najbolj povezuje med katehezami … Po krajši debati so prišli do zaključka, da bodo kateheze ostale. Zaključni argument je bil: »Ker smo verska ustanova in moramo imeti kateheze«.

Sekularizacija in mladi

Mladi, rojeni v vse bolj sekularizirani družbi, smo soočeni z izzivom, ki se mu reče: biti (ostati) veren. Krščanska vera ni takšna, da bi jo lahko človek živel le v privatnem življenju. Kot del osebne identitete človeka se krščanska drža odraža tako doma kot v vseh drugih vlogah, v katerih se znajdemo (v šoli, službi, na treningu ipd.). A ostati veren v družbi, kjer smo deležni drugačnih zgledov, ni lahko.

V naši družbi so mnogim pomembne drugačne vrednote kot kristjanom. Kako se odločiti, je včasih težko vprašanje, še posebej ob zavedanju dejstva, da lahko zaradi določenih odločitev človek izgubi službo (česar si trenutno nihče ne želi). Znani so primeri, ko mlada ženska izgubi službo zaradi materinstva.

Dileme se postavljajo tudi drugod: v znanstvenem raziskovanju, kjer je pomembnejše znanstveno odkritje, ne spoštuje pa se življenja (poskusi na zarodnih celicah). Prav tako so težave, kadar ima dobiček prednost pred pravičnostjo. V želji po čim višjem dobičku se kmetom pridelke odkupuje po prenizkih cenah. »Nikar ne izkoriščajte drug drugega!« pravi Sveto pismo (3 Mz 25,17). Ali kadar je nekomu pomemben predvsem njegov ugled in bo izpeljal nek projekt do konca, čeprav ne more zagotoviti dovolj sredstev. Če bi mu bila pomembnejša resnica, bi podizvajalcem povedal, da jim izplačila ne more zagotoviti. Ker pa mu ta ni pomembna, bo podizvajalcem obljubljal plačilo, potem pa jim ga ne bo izplačal. To pa ima velike posledice za mnoge družine.

V medsebojnem boju se znajdeta tudi vrednoti čim višja branost novice ter spoštovanje človekovega dostojanstva. Poznamo primere, ko je objavljena novica določenim osebam vzela dobro ime, pa čeprav se je potem izkazalo, da novica ni bila resnična.

Kljub temu ni potrebno, da bi obupali. Čaka nas še veliko dela. Predvsem na sebi: ali nam je res vedno samoumevno plačati karto na javnem prevozu, iti na test brez plonka, vztrajati pri pravičnem, čeprav to morda pomeni manjši dobiček zame (npr. ko šef zahteva, da pišeš večje količine materiala, kot se ga v resnici porabi)?

Primer sekularizacije iz življenja mladih

Konec septembra se je z velikim nahrbtnikom in torbo polno domačih dobrot znašla pred študentskim domom. Začasno bivališče za nadaljnja tri leta. Vstopila je v svojo sobo, spoznala nove cimre in se počasi začela učiti življenja v mestu. Ugotovila je, da so navade tukaj drugačne kot doma. V svojem rojstnem kraju je imela navado med tednom zahajati k maši, s prijatelji so v pogovorih načenjali tudi mnoga verska vprašanja, pred jedjo in pred spanjem se je vedno molilo … Tu pa so jo čudno gledali, če se je pred jedjo pokrižala. Odločila se je, da zvečer in zjutraj raje ne bo molila, da ne bo še bolj vznemirjala okolice. »Ampak samo med tednom,« si je rekla. »Molila in k maši hodila bom pa doma.«

Zaključek

Ugotovimo lahko, da ima sekularizacija na ravni družbe veliko posledic. Na individualni ravni pa človek še vedno ostaja religiozno bitje, iskalec odnosa s transcendentnim. Res je, da se njegovo iskanje odgovorov sedaj odvija na drugi ravni (zunaj Cerkve in v drugih religioznih virih).

Za konec pomislimo še na kakšno pozitivno posledico sekularizacije: v današnji družbi se od posameznika zahteva, da se za vero odloči sam (poudarja se pomen osebne odločitve), kar pomeni, da imamo v cerkvi ljudi, ki iskreno iščejo in poglabljajo temelje vere. Ljudje se namreč zavedajo, da od vere v tej družbi nimajo koristi (prej nasprotno). Zato se želijo utrditi v veri. Cerkev se je začela zavedati, kako potrebno je zopet poudarjati bistvo ali temelje krščanstva, ne le graditi na tradiciji in številnih aktivnostih.

Dejstvo je, da se število vernikov po cerkvah manjša, a odpadajo tisti, ki bi v cerkev hodili le zaradi tradicije, osebno pa jim vera nič ne pomeni. Lahko bi rekli, da se Cerkev »čisti«, hkrati pa se že išče nove možnosti pristopanja do oddaljeni bratov in sester v Kristusu (nova evangelizacija).

Vprašanja za razmislek

Kje sam opažam vplive sekularizacije?

Kako se nanjo odzivam?

Če gre pri sekularizaciji za manjšanje oziroma izginjanje verskih vezi, odnosa do transcendentnega ipd., kaj se potem na drugi strani veča?

Zakaj verujem? Zakaj hodim k sv. maši?

Sekularizacija in jaz – kakšne učinke ima name?

Pozitivni in negativni vidiki medsebojne povezanosti Cerkve in države.

Naštejte nekaj stvari, kjer bi po vašem mnenju Cerkev lahko oz. bi morala bolj dejavno sodelovati v družbi.

Pripravila: Kristina K.

 

Uporabljeni viri:

– literatura katehetsko pastoralne šole

– literatura študija teologije (sociologija religije)

– predavanje dr. Antona Stresa http://www.youtube.com/watch?v=HTG2gItanWs

– krovni dokument: »Pridite in poglejte!«

– Magdič, S. (2011): Sekularizacija – rak rana ali zdravilo moderne dobe? http://www.casnik.si/index.php/2011/04/02/sekularizacija-rak-rana-ali-zdravilo-moderne-dobe/ < 12. 1. 2013>