Sedmi večer: Iz množičnosti v živa občestva

Ob osebnih izkustvih in njihovi refleksiji bomo odkrivali, zakaj človek potrebuje občestva in kako se lahko v njih uresničuje. Koliko je za življenje in rast občestev odgovoren vsak izmed nas? Kako konkretno prepoznavati, spodbujati, »zagnati« in voditi občestva? Kako lahko občestva presegajo težave, ki izvirajo iz osamljenosti posameznika? Kako v cerkvenih in družbenih občestvih preraščati medsebojno ogroženost med različnimi vlogami (vodilni/vodeni, moški/ženske, laiki/duhovniki)?

Skupaj bomo razmišljali, v kakšnih skupnostih živimo, kaj je v njih zdravega in kaj omejujočega. Kje lahko posameznik dobiva spodbude za oblikovanje novih skupnosti ter kako občestva povezovati in odpirati navzven?

Alenka in Marko Vatovec: Trinožnik Božje besede, bogoslužja in življenja v skupnosti je tisti vir, ki nama je na neokatehumenski poti pomagal premagovati ovire, s katerimi sva se srečavala. Pomagal nama je ljubiti drug drugega, odkrivati v drugem Boga, vzgajati otroke, skratka živeti najin zakon. Brez tega bi bilo vse drugače, popolnoma drugače…

Marjan Čuden: Kristjan je kristjan v občestvu ali pa ni kristjan. Kdor namreč v resnični veri sreča Boga, ga ta ne obdrži pri sebi, ampak ga v boljši izdaji vrne k ljudem. V naravi krščanske vere je, da išče skupnost.

Alenka Čampa:  “Samo več glav, več ve” in “samo skupaj zmoremo več“. Veliko skupnosti sem že skusila, zato vem, da brez njih ne zmorem – ker mi dajejo sol življenju, v času materinstva pa sploh ne brez nas, mamic iz skupine Domačice.

            Dr. Jože Ramovš: Človek potuje skozi življenje po mostu, katerega levo stran nosi njegova osebna samostojnost, desno pa širša človeška skupnost. Da se ne utone v družbi in se ne pogrezne v svojo svobodo, hodi v družbi s skupino “svojih” ljudi; med njimi teče osebni dialog, ki jih učlovečuje, počlovečuje in osrečuje.