SDM – Iz poslanice papeža Frančiška, III. del

Izredno veselje – biti orodje Božjega usmiljenja

Božja beseda nas uči, da »je večja sreča dajati kakor prejemati« (Apd 20,35). Ravno zato peti blagor razglasi za srečne tiste, ki so usmiljeni. Vemo, da nas je Gospod prvi ljubil. Toda resnično bomo blaženi, srečni, samo če bomo vstopili v Božjo logiko daru, zastonjske ljubezni; če bomo odkrili, da nas je Bog neskončno ljubil, da bi nas naredil sposobne ljubiti kot On, brez mere. Kot pravi sveti Janez: »Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. […] Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj« (1 Jn 4,7–11).

Potem ko sem vam na kratko razložil, kako je Gospod usmiljen do nas, bi vam rad predlagal, kako lahko mi sami konkretno postanemo orodje istega usmiljenja do naših bližnjih.

Na misel mi pride zgled blaženega Piergiorgia Frassatija. Rekel je: »Jezus me obišče vsako jutro v obhajilu, jaz na ubog način, kolikor zmorem, ta obisk vračam, ko obiščem uboge.« Piergiorgio je bil mladenič, ki je razumel, kaj pomeni imeti usmiljeno srce, ki je občutljivo za najbolj potrebne. Njim je dal veliko več kot materialne stvari; dal jim je samega sebe, z njimi je preživljal čas, z njimi delil besede in sposobnost poslušanja. Ubogim je služil v veliki ponižnosti, nikoli ni razkazoval samega sebe. Resnično je živel evangelij, ki pravi: »Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja miloščina na skrivnem (Mt 6,3–4). Pomislite, da je na dan pred svojo smrtjo, ko je bil hudo bolan, dajal navodila, kako pomagati njegovim revnim prijateljem. Ob njegovem pogrebu so bili domači in prijatelji osupli, ko so videli mnogo ubogih, ki jih niso poznali, jih je pa spremljal in jim pomagal mladi Piergiorgio.

Evangeljske blagre vedno rad povežem s petindvajsetim poglavjem Evangelija po Mateju, ko nam Jezus predstavi dela usmiljenja in pravi, da bomo sojeni po njih. Zato vas vabim, da ponovno odkrijete telesna dela usmiljenja: lačne nasičevati, žejne napajati, nage oblačiti, popotnike sprejemati, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati. In ne pozabimo na duhovna dela usmiljenja: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi. Kot vidite, usmiljenje ni »dobrotništvo«, niti zgolj čustvenost. Gre za preverjanje pristnosti, da smo Jezusovi učenci, naše verodostojnosti, da smo kristjani v današnjem svetu.

Vam, mladim, ki ste zelo stvarni, bi rad v prvih sedmih mesecih leta 2016 predlagal, da izberete po eno telesno in eno duhovno delo usmiljenja in ju vsak mesec uresničujete. Naj vas navdihuje molitev svete Favstine, ponižne glasnice Božjega usmiljenja v našem času:

»Pomagaj mi, o Gospod, da bi […]:

bile moje oči usmiljene, da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti, ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala; […]

bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah, da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihih bližnjih; […]

bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo, temveč imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja; […]

bile moje roke usmiljene in polne dobrih del […];