Pridruževati se občestvu svetih

Kako naj se pridružim občestvu svetih? Želim si, pa zmorem? Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč, lahko beremo v Pismu Filipljanom (4,13), pa vendar zmorem samo takrat, ko verujem. Ko »pozabim« verjeti, padem kot Peter v vodo in samo Gospod me s svojo nežno roko lahko spet dvigne na površje. In pomislim. Pridruževati se občestvu svetih ne pomeni vedno verovati, vedno dobro delati, vedno vedeti kaj narediti. Saj konec koncev, nihče ni dober razen enega, Boga (Mr 10, 18).

Gospod ni prišel zaradi pravičnega, prišel je zaradi grešnika. Zaradi ranjenega, trpečega, tavajočega, prestrašenega, izgubljenega. Prišel je in postal človek, da bi se človek v Njem prepoznal in verjel, da zmore v Njem, ki mu daje moč. Da zmore biti človek, boljši kot je. Če bo le hodil za Njim, ki je pot, resnica in življenje (Jn 14, 6).

Kaj pomeni, da nihče ne pride k Očetu drugače kot po Jezusu? To pomeni Jezusa brati v Svetem pismu, pomeni z Jezusom govoriti na samem, pomeni Jezusa slaviti v pesmi in molitvi, pomeni Jezusa užiti v Rešnjem telesu in pomeni Jezusa ljubiti v svojem bitju in svojem bližnjem. Predvsem ljubiti. Bog je ljubezen! Bog je ljubezen! Bog je ljubezen!

Tako veličasten je ta naš Oče v Nebesih, tako Dober in Pravičen, pa vendar se včasih zdi, da je njegov glas šibek kot od otroka, da težko pride do naših ušes in stopi v naša srca. Je res šibek Njegov glas ali so kosmata naša ušesa, naša srca pa v najboljšem primeru le na pol priprta? Kot bi se ga še vedno bali. Kot da še vedno ne bi verjeli, da je preštel vse lase na naši glavi, da nas pozna bolj kot bomo kadarkoli sami sebe spoznali, da nas prvi ljubi že od takrat, ko je umrl za nas.

Spomnim se, da sem bila pred leti ob spoznanju, da me Jezus ljubi tako ganjena, da sem veliko prejokala, ker sem se za malenkost zavedla dejstva, koliko je moral pretrpeti zame. Zdaj pa pogosto, ko grem mimo Njegove podobe (pre)drzno šepnem Ljubim te!, čeprav vem, da sem bedna in majhna in nič v primerjavi z Ljubeznijo, ki jo zmore On. In kljub temu, da mu nikoli, nikoli ne bom mogla vrniti tega kar mi je dal. In kaj mi je dal? Življenje! Bila sem mrtva in sem oživela, bila sem slepa in sem spregledala. Poznam svojo mreno na očesu in vem, da še vedno gledam skozi kopreno in spoznavam le delno, pa vendar se veselim. Jezus želi, da sem srečna. Želi, da se veselim. In vem, da se tudi on veseli vsake izgubljene ovce, ki se vrne v Njegovo čredo. Zakaj pravim, da se vrne, kakor, da bi se vrnila sama. Ker Bog nas nikoli nič ne sili. Ne govori nam moraš to, moraš ono. On ve, da se samo v svobodi lahko rodi najlepši cvet. Cvet ljubezni.

Zato nas Bog kliče, z ljubeznim glasom nas vabi in nam govori Hodi za menoj! Odpovej se sebi, vzemi svoj križ in hodi za menoj (Mt 16, 24). Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj! (Mt 19,21). Hôdiza menoj in pústi, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve!(Mt 8,22). Bodi živ, slavi življenje, slavi ga tukaj in veseli se ga v nebesih. Prižgi svečo. Kupi rože. Pojdi na grob. In moli. Vendar ne joči, ker Bog ve, kaj je dobro in ve, kaj je prav. Zaupaj. Veseli se! Pridružuj se občestvu svetih. Tako bodo že danes ljudje vedeli, da si Njegov učenec in Ga bodo želeli spoznati. In vedi, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje njegove poti, njegovo dušo reši iz smrti, s tem pokrije množico grehov (Jak 5, 20). In ne pritožuj se, da to ni lahko. Jezus nam ni obljubil, da bo lahko. Obljubil nam je večno življenje. Zato, dragi bratje in sestre, ohranimo se v Božji ljubezni in čakajmo na usmiljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki pelje v večno življenje (Jud 1, 21).

Vesna Vilčnik