Priča

Dali so mi težko nalogo. Napisati par besed na temo opogumljeni za pričevanje. In tako sem izkoristila čas čakanja pri ortodontu, segla v torbico (ženska torbica je sila uporabna in praktična stvar) in iz nje izbrskala pisalo in papir in za podlago malo knjižico, ki sem jo iz preventive vzela s sabo. Za vsak primer, če bi mi slučajno zmanjkalo idej, kako zapolniti tisti običajno dve uri čakanja.

Zazrla sem se v nič in vklopila možgane. Priča. Pričevati. Kako pričujem? S čim pričujem? Kakšna priča sem? Kakšna bi sploh morala biti? Tisoč vprašanj in kup zmede namesto odgovorov v moji glavi. Počasi izluščim definicijo priče. Priča je tisti, ki pove, da je nekdo zares nekaj storil ali zares bil nekje ob nekem času. Pričevalec vere bo torej pričal za dela Boga, za njegovo ljubezen. Torej to pomeni, da drugim povem, kaj je Bog storil zame v mojem življenju, kdaj me je ljubil in kako je poskrbel zame. In takšnih dogodkov je bilo v mojem življenju kar nekaj! Spomnim se mnogih trenutkov, ko sem rekla samo: »Hvala, Gospod!« saj si drugače nisem znala razložiti zanimivih naključij življenja (ko mi je izgubljeni sredi neznanega mesta poslal naproti znano in res nepričakovano osebo; ko mi je kolo razpadlo šele, ko sem ga parkirala pred domačo hišo in ne že kje po poti; ko …). Pa Bog ni lepo poskrbel le zame. Kajti gledam, vidim in poslušam, kako lepo poskrbi tudi za druge.

Pričevati torej pomeni povedati, kako velik je Gospod in kako silna je Njegova moč, ki me je rešila, dvignila, odrešila, … Lepo se sliši. A v mojem življenju so tudi trenutki, ko mi še ni jasno, kako je Bog takrat skrbel zame. Ne razumem, zakaj je Bog dopustil takšne trenutke. Zakaj mi ni dal več modrosti za bolj prave odločitve? Zakaj ni preprečil nekaterih situacij in vse bolečine, ki je sledila? Zakaj? Zakaj! Ne vem. Nekatere stvari bom očitno razumela šele v večnosti. In bom kljub tem težkim trenutkom priča? Kako naj pričujem, če ne razumem vsega? Mar pričujem že s tem, da kljub temu, kar bi psihologija imenovala rana, živim naprej? Da kljub temu v dnevu najdem vsaj deset razlogov za veselje?

Pa še malo o pogumu, ki ga vsaka priča potrebuje. Kdor pričuje, se na nek način izpostavi. Drugim podari delček sebe (npr., ko pove osebno izkušnjo) in s tem tvega, da drugi tega ne bodo sprejeli. Prva v tem je pogum – storiti nekaj, kljub tveganju, ki se ga človek zaveda. V tem svetu moraš biti res kar pogumen, da obesiš obvestilo o duhovnih vajah v javni študentski dom. Ali da se na faksu oglasiš, ko letijo pljunki na Cerkev. In če si tega ne upam – sem slab kristjan?

Mislim, da smo ljudje poklicani k različnim oblikam pričevanja. Nekateri so poklicani, da s svojim znanjem in govorniškimi sposobnostmi odgovarjajo na izzive na faksu, drugi imajo več pisateljske žilice in so poklicani, da napišejo kak članek, pričujejo pa tudi z drugimi pisnimi deli. Nekateri pričujejo s pesmijo, drugi uporabijo svoje govorniške sposobnosti pri sodelovanju v radijski oddaji. Mogoče pa je moje mesto priče že v tem, da spregovorim s prijatelji in ob pravem času povem pravo besedo. In nenazadnje pričujem tudi s svojo pojavo. S tem, kar sem in kar nosim na sebi (od zadev okrog vratu in zapestja, pa do majice in hlač).

In pričujem s svojimi dejanji. Predvsem s tem, ali se moje besede odražajo v dejanjih. Ljudje namreč vidijo. Ljudje opazujejo. In ko jih nekaj zanima, vprašajo. Naša naloga pa je, kot pravi Sveto pismo, da se pripravimo na odgovor. Da bomo priče, ko nas bodo povprašali za razlog našega upanja.

Da bi bili dobre priče tudi v tem akademskem letu ki prihaja! Naj nam Bog pri tem obilno pomaga.

Kristina