Poklicanost in poslanstvo

Kakšen smisel ima moje življenje? Komu naj ga posvetim? Kje naj se uresničim? … Mlad človek se slej kot prej sreča s temi in podobnimi vprašanji. Nisem vržen na zemljo kar tako in prepuščen samemu sebi ali pa na milost in nemilost drugim, ki naj storijo z mano, kar hočejo … Od vse večnosti si me je Bog zamislil; mislil je name z ljubeznijo in načrtoval zame nekaj najlepšega. Ko je vedel, da je prav, mi je podaril življenje in v njem klico tolikih sposobnosti … ter me poslal na svet.

Bog vsakega človeka ustvaril z določenim poslanstvom. Prav vsakemu je zaupal neko nalogo. Le kaj je prihranil zame? Svoje poslanstvo odkrivamo in uresničujemo skozi celo življenje, najintenzivneje pa se z vprašanjem odkrivanja sebe in svoje življenjske poti sooča človek v času mladostništva. Prva pomembnejša odločitev je izbira poklica (šole), ki že lahko nakazuje tudi naše poslanstvo. Še pomembnejša odločitev je izbira življenjskega stanu. Ga Bog kliče v zakonsko in družinsko življenje? Ali pa na pot posvečenega življenja? Obstaja še kakšna druga pot? Krovni dokument Pridite in poglejte vidi nov izziv prav v tem, da se Cerkev bolj posveti mladim v fazi iskanja in izbiranja prave poti. Pa si zato v tej katehezi te poti podrobneje poglejmo.

 

BOŽJA BESEDA: Jn 1, 35-42

Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter).

 

POKLICANOST V ŽIVLJENJE

Slovenski pastoralni načrt nam kot drugi pastoralni izziv postavlja: Poklicanost in poslanstvo. Vabi nas, da bi prenovili vzgojo za temeljno in osebno poklicanost vsakega, ki je krščen in birman, ter spodbujali odgovornost za uresničevanje Božjega kraljestva.

Ko se mlad človek odloča za poklic, navadno gleda predvsem naprej: kje bo dobil službo, kateri študij bo zmogel; sprašuje se o tem ali naj si ustvari družinsko življenje ali je poklican za duhovništvo, redovništvo … Ko tečejo leta, pa se marsikdo tudi boječe vpraša: ali bom res ostal/a sam/a?

Apostol Peter je prišel k Jezusu in ta mu je nakazal njegovo poslanstvo: Imenoval se boš Kefa … Ni mu rekel: »Hej, Peter, zame boš dal življenje; v Rimu te bodo križali.« Če bi to storil, bi se Peter gotovo takoj obrnil in odšel. Jezus ga je preprosto povabil, naj hodi za njim in bo postal ribič ljudi. To pa je bilo Petru, ribiču, že bolj domače. V treh letih je ob Jezusu počasi odkrival svoje poslanstvo. Šele s prihodom Svetega Duha ga je bolje doumel in prejel moč, da je navsezadnje šel oznanjat vse do Rima in končno za Jezusa tudi dal svoje življenje. V treh letih, ko je bil ob Jezusu, je izkušal, kako ga ima Jezus rad, kako ga spoštuje, ceni, pušča svobodnega … Tudi sam ga je imel rad in je bil zanj pripravljen storiti vse, a vendar se je moral soočiti tudi s svojo šibkostjo in nemočjo za dobro, za Jezusa. Zatajil je Jezusa in v solzah kesanja dopustil, da ga Jezus ljubi in sprejme tudi takšnega. Bil je pripravljen spet vstati in dopustiti Jezusu, da ga privede nazaj v odnos: »Peter, ali me ljubiš bolj kot tile?« Tedaj mu Jezus zaupa poslanstvo: »… Pasi moja jagnjeta …«

Morda bi kdo od nas rad, da bi k njemu prišel Jezus in mu rekel: »«Hej, pojdi na medicino; postani kirurg. Poroči se z Andrejo …« Vendar se to ne zgodi. Bog nam govori drugače. Če prisluhnemo svojemu srcu, pogledamo, kakšne talente imamo, kaj nas veseli … koga srečamo in kaj ob njem doživljamo … počasi odkrivamo, kakšno poslanstvo je Bog položil v nas in po kateri poti naj gremo.

Potrebno je, da človek veruje in izkuša, da ga ima Bog rad – prav takega kot je; da je ga je ustvaril z ljubeznijo, vanj položil ljubezen in seme tolikih sposobnostih; daje mu čas, prostor, srečanja z ljudmi … da bi z njegovo pomočjo mogel uresničiti poslanstvo, ki si ga je zanj zamislil. Pri krstu mu je podaril svojo Božjo naravo, njegovo ime »napisal na obe dlani svojih rok in ga poklical po imenu: Moj/a si!« Dal mu je mnoge brate in sestre, da bi si med seboj pomagali izpolnjevati poslanstvo.

Bog je torej v človeka položil seme poslanstva in vse potrebno, da ga uresniči; ne pušča ga samega, a vendar tudi ne dela namesto njega. Čudoviti dar svobode, ki mu ga je Bog prav tako podaril, človeku daje možnost izbire, da prepoznava klic in mu sledi, da razvija darove in sposobnosti, ali pa tudi ne. Vabi ga, da živi v povezanosti z njim. Računa z njegovimi šibkostmi in stranpotmi, tudi z njegovimi grehi … in ga vedno čaka, da ga umije, privede nazaj v odnos. Samo tako lahko dan za dnem uresničuje svoje poslanstvo in v sebi doživlja pristno srečo, sicer se njegovo življenje vrti v prazno, četudi je morda na zunaj še tako uspešno. 

 

ZAKONSKO ALI POSVEČENO ŽIVLJENJE?

Kadar razmišljamo, katero pot naj v življenju izberemo, imamo običajno pred očmi tri možne poti: posvečeno življenje (duhovnik, redovnik, redovnica, misijonar, misijonarka), zakonski stan in samskost. Vsi smo prvotno poklicani v zakonsko življenje. Bog je ustvaril žensko in moškega tako, da se skupaj najlepše dopolnjujeta. »Ali niste brali, da ju je Stvarnik od začetka ustvaril kot moža in ženo, in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso« (Mt 19,4-5). Poklicana sta, da ponazarjata Božjo ljubezen, si jo delita in v tej ljubezni tudi rodita in vzgajata otroke. Zakonci so v svetu znamenje, da je Bog ljubezen.

Vendar se ne poročijo vsi ljudje. Nekateri se zakonu odpovedo zaradi nebeškega kraljestva. Ti živijo posvečeno življenje. Njihovo poslanstvo je v tem, da darujejo svoje življenje Bogu in ljudem. Ljudem posredujejo Boga, zanje molijo in darujejo žrtve ter delijo zakramente (duhovniki, škofje). Prav zato, ker niso poročeni, lahko vse svoje moči dajo na razpolago Bogu in ljudem. Za Indijance v Severni Ameriki velja, da so raje sprejeli katoliške misijonarje kot protestantske. Razlog je bil v tem, da se katoliški misijonar ni poročil. Kot so Indijanci sami povedali, je bilo pri protestantskem misijonarju potrebno poskrbeti ne le za misijonarja, pač pa tudi za njegovo ženo in vedno več otrok. Poleg tega so opazili, da protestantski misijonar ne more svojega časa v tolikšni meri posvetiti njim, saj je imel svoje skrbi tudi z družino in preživljanjem le-te. Tudi z družino je moral preživeti svoj čas. Katoliški misijonar pa se jim je res lahko posvetil in tudi več napravil, saj ni imel skrbi zaradi družine.

KAJ PA SAMSKOST?

Mladi ljudje se soočijo s stanjem samskosti (preden najdejo pravega sopotnika; ko se z nekom razidejo). Samskost v mladostništvu je čas izgradnje sebe, poglobitve odnosa do Boga, priprave sebe na bodočega sopotnika ali na posvečeno življenje. Nikoli ne vemo, koliko časa bo Gospod ločeno vzgajal fanta in dekle, preden ju bo pripravljena pripeljal na skupno pot …

Vendar se nekateri ne poročijo niti se ne odločijo za posvečeno življenje. Jezus samske razdeli v tri kategorije:

– Eni so samski, saj se zaradi telesnih ali duševnih ovir, s katerimi se rodijo,  ne morejo poročiti.
– Drugi so samski, ker so jih ljudje takšne naredili; to so razne hude telesne ali duševne prizadetosti in globoke rane ali službe, za katere je (bilo) v določeni družbi mišljeno, da jih naj opravljajo samski;

– Tretji so samski zaradi nebeškega kraljestva; ti se odločijo, da bodo neporočeni iz verskih ali mističnih razlogov. Mednje se šteje Jezus sam; mednje sodijo redovniki, redovnice, rimokatoliški duhovniki.

Če je nekdo v zrelih letih še sam in se ni odločil niti za posvečeno življenje, je potrebno, da se vpraša, zakaj je sam? Ker je preveč plah? Ker je čustveno zavrt? Ker se boji odgovornega odnosa? Ker je zaradi študija, dela ali drugih razmer zamudil priložnosti? Ko si odgovori na to, svojo samskost sprejme ali pa tudi ne. Če je ne sprejme, naredi načrt, kako do življenjskega sopotnika oz. sopotnice. Če jo sprejme,  jo osmisli in si ustvari ustrezen življenjski slog, ki mu bo pomagal, da bo živel dobro in polno.

Njegova sreča v samskem stanu bo odvisna od tega, ali in kako se bo daroval bližnjemu. Samskost je potrebno zaživeti v odnosu do drugih ljudi in do širše družbe. Če je samski, naj bo zaradi nebeškega kraljestva – zaradi vsega tistega, zaradi česar je človek bolj človek in bliže Bogu.

 

POT KRIŽA IN VSTAJENJA

Življenje vsakega človeka je zaznamovano s križem. Slej ko prej se človek sreča s težavami, čeprav se še tako trudi, da bi se jim izognil. Če jim želi ubežati, kasneje pritisnejo nanj še z večjo težo. Ker smo ljudje, vzamemo v zakup tudi logiko križa. Sam Jezus se je srečeval s težavami in sprejel križ. A tu ni bil konec, ampak ga je premagal in vstal. Pot je v tem, da se soočimo s težavami – s  križem. V njem nismo sami, ampak skupaj z Jezusom; on ga nosi z nami in on nam da' preiti v vstajenje – v srečo, ki sledi trenutkom bolečine.

Pri tematiki življenjske poklicanosti in poslanstva morda pomislimo: »Če izberem pravi poklic, bom srečen, sicer ne.« Res je, če sledim po-klicu, to napolnjuje moje življenje, ga osmišlja – preprosto: sem srečen. Navsezadnje nas je Bog ustvaril prav za srečo; da se počutim 'doma' – kjer lahko na dobroto odgovorim z dobroto in se z vsem bitjem odprem dobremu. A to ne pride kar samo po sebi in ne šele, ko se poročim ali vstopim v bogoslovje ali samostan ali ko se odločim za samskost, ampak že prej: ko skušam v polnosti živeti sedanji trenutek – takrat ko je lepo in takrat, ko je težko in se moram soočiti s križem – z 'umiranjem' sebi. V kateremkoli življenjskem stanu: pa naj sem mož, žena, duhovnik, redovnik, redovnica … ali samski, se je pogosto potrebno odreči svoji volji, svojim predstavam, željam, trenutnemu ugodju, za dobro sozakonca, župljanov, sobratov, sosester, ljudi, h katerim sem poslan … To je pot umiranja iz ljubezni, ki pa deluje po logiki semena: umre, da bi dalo življenje. Da bi lahko okusil radost življenja, se moram naučiti izročati svojo voljo.

 

KAKO SPOZNAVATI SVOJE POSLANSTVO?

Najti svoje mesto v svetu – oz. odkriti svoje poslanstvo je temeljna naloga vsakega človeka. Ni lahka. Ni dovolj vzeti v roke seznam srednjih šol ali fakultet ali prostih delovnih mest in se odločiti za nekaj.

  • Potrebno je prisluhniti svojemu srcu; prepoznati, izkusiti, da sem ljubljen – od Boga in tolikih ljudi, kajti samo kdor je izkusil ljubezen, lahko tudi sam zares ljubi.
  • Stopiti je potrebno na pot očiščenja: da to, kar mislim o Bogu – resnično je Bog in ne zgolj moje predstave o njem; in da se to, kar mislim o sebi, resnično ujema s tem, kar Bog vidi v meni. (Si upam priznati lepo, ki ga nosim v sebi?) Za pot očiščenja je potrebno prekiniti z grešnimi navadami, odrezati določena razmerja, zapustiti določena okolja, se odpovedati določenemu branju in odpreti nova poglavja življenja, vstopiti v nova okolja, tkati nova razmerja …
  • Potrebno je prisluhniti svojim globokim željam, zanimanjem, okolju, prijateljem, Cerkvi in videti, kam bi lahko umestil svoje življenje, da bi bilo skladno s tem, kakor me vidi Kristus. Potrebno je gojiti drže hvaležnosti za prejete darove, odprtosti do Boga in do drugih ljudi in se vaditi v darovanju. Ne boj se, da bi z odrekanjem nekaterim svojim željam, svoji volji … bil manj ti – nasprotno, prav v tem boš doživljal izpolnjenost svojega življenja.
  • Ne se bati križa. Doživljanje padcev, porazov, nasprotovanj, nesoglasij in odpora sveta je del vsake poti in je potrebno za rast, zorenje, spoznavanje tega, kar je življenjsko zares pomembno. Pomembno je vedno znova vstajati in iti naprej. Ustaviti se in prisluhni svojemu srcu; iti k spovedi, se redno krepčati z obhajilom in vsakdanjo molitvijo.
  • Potrebno je vzdrževati domačnost z Bogom, saj se poklicanost uresničuje v dialogu in ne kot izvrševanje nekega ukaza: potrebno si je vzeti trenutke, ko si zares s Kristusom, ga dolgo zreš, prebiraš duhovna besedila, gledaš svete podobe … da bi se prepojil s Kristusovo miselnostjo in ljubeznijo. Potrebno je biti izbirčen: ni ti treba brati in videti vsega. Izbiraj to, kar te gradi in ne to, kar ti onesnažuje misel in srce.
  • V pomoč so lahko razne skupine: študentski verouk … biblična ali kakšna druga skupina, kjer skupaj molite, delite dobre vsebine …
  • Koristno si je izbrati dobre prijatelje, ki ti pomagajo vztrajati na poti dobrega … in se soočati s trenutki križa.
  • Dobro si je poiskati duhovnega spremljevalca, ki ti bo pomagal pri odkrivanju globin srca.

 

ZAKLJUČEK

Če hočemo odkriti svojo pot, se moramo vrniti vase in nazaj. V srcu vsakega človeka je neka vizija, neka poklicanost, nek glas, ki kliče. Poklicani smo, da uresničimo vizijo, ki jo ima Stvarnik o nas, in to je ljubezen. V ta namen nam On daje čas, srečanja z ljudmi, talente in darove. Poklicanost uresničuje v dialogu z Bogom in ne kot izvrševanje nekega ukaza. Ljubezen pa predpostavlja dolgo pot, da pridemo do njene zrelosti. Ta klic ima svoje etape. Ko se zaročimo ali stopimo v noviciat, v bogoslovje, je v nas ogromno dobre volje, imamo pa tudi veliko svojih idej. Ko smo stopili na neko pot, je bilo to največ, kar smo lahko v tistem trenutku naredili. Potrebno pa je umreti svojim idejam, se vedno znova vračati v svetišče svojega srca in črpati iz Božje Ljubezni moč za sedanji trenutek.

 

Pripravili:

Kristina Krašna

s. Marija Imperl

 

LITERATURA:

Pridite in poglejte. 2012. Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument. Slovenska Škofovska konferenca. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba.

Rupnik, M. I. (2008). Pot krščanske poklicanosti. Od vstajenja k vstajenju. Dravlje: Župnijski zavod.

Klemen, Š. (2013). Poklicanost in poslanstvo. V: Naša kateheza, št. 42, str. 12-15. In v: Frančiškov prijatelj, 2013, št. 2, str. 7-10.

Spletna stran: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/86F4C5F2DC0931FBC1257194004782C2 (p. Branko Cestnik)