Peti večer: Novo vino v stare mehove
Sodobni človek pogosto išče individualno pot do Boga, odgovore na svoja osebna vprašanja. Pri tem se včasih zdi, da ga množični dogodki celo ovirajo in ne pripomorejo k temu. Po drugi strani nam papež v letu vere predlaga obuditev romanj in drugih oblik množičnih dogodkov.
Kako najti ravnotežje med tradicionalno vernostjo in iskanjem osebnega odnosa z Bogom? Kako se po eni strani ne ujeti v tradicionalnost, ki predstavlja nevarnost pozunanjenosti in »mrtvega« odnosa z Bogom, po drugi strani pa tudi ne v pretirano poudarjanje iskanja zgolj osebnega odnosa z Bogom, zanemarjanja korenin, iz katerih izhajamo in ki nam pomagajo živeti vero? Kako prav ovrednotiti tradicionalno vernost in kako priti do osebne vere?
Dr. Igor Škamperle: Krščanstvo se že od vsega začetka srečuje z izzivi zgodovinskega časa, s spremembami, ki jih ta prinaša in novimi oblikami družbenih vezi in njihovo vsebino. Izzivi sodobnega časa so veliki, morda niso bili še nikoli tako globoki in obsežni. Kljub temu za krščansko vero in Cerkev niso popolna novost. Krščansko razodetje samo na sebi nastopa kot velika, absolutna novost v primerjavi s starim svetom grško-rimske antike in Hebrejcev. Avguštinova prispodoba, da je treba staro vino natočiti v nove sode, iz katerih bo priteklo še bolj žlahtno, lahko nagovori tudi nas danes, ko smo pred vprašaji, kako temeljno versko vsebino, ki se ne spreminja, pretočiti v nove oblike molitve, istovetenja in shajanja, ki bi nagovorile sodobnega človeka.
Berta Golob: Ko gre za »novo vino v stare mehove«, ohranjajo le-ti svojo veljavo. Imamo namreč kam naliti. V posodo izročila. Zato tradicija ni nepomembna. Nove morejo biti le poti oznanjevanja.
Slavko Rebec: Tradicija in osebna vera se ne izključujeta. Cerkev je množica ljudi, ki so v osebnem odnosu z Bogom. Celovita vera raste iz celovitega srca in zdravi razdeljeno srce.