Odpuščeni so ti tvoji grehi

Kateheze

»Mislila sem, da je zame prepozno, da bi odpustila. … Morala sem priti do spoznanja, da je mogoče odpustiti neodpustljivo. Zdaj sem našla svoj mir,« je povedala 92-letna gospa (Ilibagiza, 2010). Odpustiti – kaj to pravzaprav pomeni? Kako v resnici in v vsej polnosti odpustiti drugemu in kaj to pomeni zame in najin medsebojni odnos? Kako odpustiti nekomu, ki mu sploh ni žal za hudo, ki mi ga je storil? Peti pastoralni izziv dokumenta »Pridite in poglejte« nam je odlična iztočnica, da malo bolj razmislimo o tej temi in večnim vprašanjem poiščemo vsaj kak odgovor.

 

Predlagan odlomek iz Svetega pisma (Jn 8, 3-11): Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

 

Odpuščanje in sprava

Peti pastoralni izziv so škofje poimenovali: Odpuščanje in sprava. Natančneje so ga razložili z besedami: »Namesto ideoloških nesoglasij bomo sprejeli resnico o storjenih krivicah, vzpostavljali pravico, predvsem pa odločno stopili na pot odpuščanja in sprave«. (PIP 66)

S tem izzivom so škofje izrazili predvsem veliko potrebo po spravi znotraj našega naroda. Slovenska polpretekla zgodovina je zaznamovana z bratomorom. Mnoge krivice še niso poravnane, ljudje pa o dogodkih in imenih ne želijo govoriti, ker jih je še vedno strah. Polpretekla zgodovina ima posledice tudi za sedanji čas in za mlajše rodove. V družbi se še vedno čuti razdvojenost, ki ustvarja nezaupanje. Razdvojenost naroda nas hromi na mnogih področjih družbenega življenja, saj težko stopimo skupaj. Mnoge razprave se končajo pri razdeljenosti na »partizane in domobrance«. Kar je velika škoda. Škofje zato opozarjajo, kako velikega pomena je najprej razkriti resnico, priznati krivico, obsoditi zločine ter stopiti na pot odpuščanja. Tudi Cerkev je v polpretekli zgodovini delala napake (politično opredeljena). Tudi sama je torej pred izzivom priznanja svojih napak.

V tej katehezi se ne bomo posvečali dogajanju v polpretekli zgodovini, saj ga vsaj delno popisujejo mnoge knjige, pa tudi starejši ljudje nam lahko povedo, kaj se je v resnici dogajalo. Ta kateheza bo več pozornosti namenila odpuščanju samemu sebi: kaj to pomeni zame osebno. Kako naj odpustim drugemu in kaj pomeni, da mi Bog odpušča.

 

Človek – grešnik

Vsak človek je grešnik – razen izjem. Popolnoma brez greha sta le Marija in Jezus (ki je navsezadnje človek in Bog hkrati). Brez greha so tudi otroci, dokler so še tako majhni, da ne ločijo, kaj je prav in kaj narobe. Seveda je vsak človek rojen z izvirnim grehom, kar pomeni naravnanost človeka k slabemu. Krst da človeku potrebno moč za obrambo v boju zoper napade hudega duha in okrepi našo voljo delati dobro. Pri krstu prejmemo posvečujočo milost in postanemo Božji otroci – dediči Nebeškega kraljestva. Krst torej ni cepivo proti grehu.

V bojih s skušnjavo mnogokrat pademo. Pater Tomaš Špidlik piše: »Življenje je tako kratko, da skoraj ni dovolj priložnosti popraviti vsega zla, ki smo ga storili.« Ta stavek nas opominja, da smo grešniki in nas spodbuja, da bi v življenju živeli spokorno. Tak način življenja je potreben, da ohranimo občutljivo vest in ne popustimo v strogosti do sebe.

Kristjani ne smemo pozabiti, da smo poklicani k upanju in veselju. Moremo se veseliti, kajti naši grehi so izbrisani s Kristusovo daritvijo na križu. Zato se smemo veseliti tudi večnega veselja v nebesih.

 

Greh

Greh je vsako dejanje, ki ga naredimo vedoma (imamo spoznanje, da to ni prav), svobodno (brez prisile s strani drugih ali v stiski in strahu) in hote (hočemo to storiti). Greh je nepokorščina, upor proti Bogu, ko hočemo sami določati, kaj je dobro in kaj hudo (KKC 1850).

Poznamo male in smrtne grehe. Smrtni greh pomeni veliko kršitev Božje postave in odstrani ljubezen iz človekovega srca. Človek s takšnim grehom izgubi posvečujočo milost. Tak greh ga obrne proč od Boga.

Mali greh je odpustljiv, kakor navaja KKC. Ta pusti, da ljubezen v srcu še obstaja, a jo rani in žali. Z malim grehom ne odklonimo Božjega prijateljstva, tudi ne prelomimo zaveze z Bogom. Mali greh nam tudi ne vzame posvečujoče milosti, moramo pa se ga izogibati, saj mali grehi odpirajo vrata večjim grehom. Mali grehi nam lahko pridejo v navado, kar potem imenujemo grešno nagnjenje. Teh poznamo sedem: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba.

Greh je osebno dejanje. Odgovorni pa smo tudi, kadar pri grehu sodelujemo:

se ga hote udeležimo (primer: pridružim se drugim, ki gredo v sosednjo vas krast rože),
ga ukažemo, svetujemo, hvalimo ali zagovarjamo (primer: svoji hčerki svetuješ, naj na sodišču ne pove resnice),
ga ne odkrijemo in preprečimo, kadar smo to dolžni storiti (primer: prijateljica se je odločila narediti splav, jaz pa ji ne svetujem, naj tega ne stori.),
ščitimo tiste, ki delajo zlo (primer: Vemo, da je časopis, za katerega tudi sami delamo, objavil neresnično informacijo (z namenom, da se nekomu zniža podpora ali da bi preusmerili pozornost s perečih tem) in tega ne povemo).

Večkrat nam kljub želji, da bi bili dobri, to ne uspe. Zvečer na primer naredimo trdni sklep, da bomo zjutraj zgodaj vstali, a zjutraj podležemo topli postelji in se iz nje dvignemo ob običajno prepozni uri. V tem primeru ne govorimo o grehu (ker ga nismo želeli narediti), pač pa o slabosti (drugi primeri: ne moremo se upreti slabim mislim, ne moremo se upreti določeni hrani, hitri jezi, …). Te slabosti moramo sprejeti kot lekcijo učenja ponižnosti in kot spodbudo, da jih s trdim delom in Božjo pomočjo obvladamo. V naših slabostih se bo pokazala Božja moč.

Duhovni učitelji nas spodbujamo, naj bomo čuječi in naj ohranimo strogost do sebe. Kdor meni, da se mu skušnjav ni treba bati, ker je dovolj močan, da se lahko vsemu upre, se s tem izpostavlja nevarnosti. Priznati si moramo, da smo slabotni, kajti »angel je grešil v nebesih, Adam v raju, toliko lažje grešimo mi na zemlji! (Špidlik, 1998, 257)«. Vidimo, kako nam je pri premagovanju skušnjav potrebna Božja milost.

Bog nam odpušča

Jezus je svojim učencem po vstajenju rekel: »Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani. (Jn 20,23).« Tako nam je dal zakrament sprave. Ta ima obliko sodišča, kjer je tožilec spovedanec, ki sam sebe obtožuje. Duhovnik mu kot sodnik naloži pokoro. Ta sodba, pri kateri se sodi greh in nikoli obtoženca, je vedno oprostilna. Kako čudovito! Res pa je za veljavno spoved potreben duh pokore (da nam je za storjeno žal in bi radi ponovno živeli čist odnos z Bogom), sicer nam grehi ne morejo biti odpuščeni.

Kako pogosto naj hodimo k spovedi? Priporoča se mesečno spoved. Pogosta spoved ni obvezna. Kadar duša nima velikih grehov in za spoved pravzaprav ni potrebe, ima spoved zadostilno vrednost. Takšno spoved opravimo iz pobožnosti, da zadoščujemo za svoje grehe in za grehe drugih. Glede malih grehov Špidlik pravi: » Zapomniti si je potrebno predvsem nravno pravilo za spovedovanje malih grehov: razodevanje le-teh je svobodno; nismo jih dolžni povedati vseh.« (Špidlik, 1998, 264)

Ali je spoved edini način odpuščanja grehov? Špidlik odgovarja nikalno. Mali grehi se odpustijo tudi s (popolnim) kesanjem, svetim obhajilom, molitvijo in dobrimi deli. Dobra dela so tudi najboljša pokora. Smrtni greh pa se odpusti le s spovedjo. Le greh zoper Svetega Duha (ko se zapiramo za njegovo delovanje) se ne bo odpustil. »Tudi če kdo reče besedo zoper Sina človekovega, mu bo odpuščeno, če pa kdo reče kaj zoper Svetega Duha, mu ne bo odpuščeno ne v tem veku ne v prihodnjem (Mt 12,32)«.

 

Tudi jaz odpuščam drugim

Kakor Bog odpušča nam, tako smo tudi mi dolžni odpuščati drugim. »Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov« (Mt 6,15).

Zakaj Bog zahteva, da odpuščamo? Lahko si predstavljamo, da je težke krivice, kot je umor nedolžnega, goljufivo prevzemanje premoženja drugemu ipd. težko odpustiti. Bog pa hoče prav to. On ve, da zamera škoduje nam samim. Pisatelj Young je v svoji knjigi Koliba zapisal: »Odpuščanje je najprej za tistega, ki odpusti. Osvobodi te nečesa, kar te bo živega pojedlo, kar bo uničilo tvojo radost in tvojo sposobnost ljubiti polno in iskreno. (str. 276)«. Neka žena je zapisala svojo izkušnjo s stricem: "Hudo sva se sprla in bila sem tako jezna, da sem prisegla, da ne bom nikoli več govorila z njim. Toda, ko sem slišala, kako je tebi uspelo odpustiti ljudem, ki so umorili tvojo družino, sem morala vzeti v roke telefon in ga poklicati. Nisem zahtevala njegovega opravičila, ampak sem preprosto odprla svoje srce in mu odpustila. Kmalu sva se pogovarjala tako, kot sva bila nekoč navajena, z veliko ljubeznijo. Kar nisem mogla verjeti, da sva zapravila toliko let."

Tudi Bog noče, da bi zapravljali čas, ki nam ga daje. Odpustiti pomeni, da drugemu ne želimo več hudega kljub temu, kar so nam storili. Ni nam treba, da bi pozabili na to, kar nam je bilo storjeno. In ni nam treba, da bi človeka, ki nam je storil hudo, z odpuščanjem vzljubili. Ne, niti ni potrebno, da bi mu zaupali, če njegova dejanja ne spodbujajo zaupanja, ali ga povabili k sebi na večerjo. Ni potrebno, da človek, ki nas je prizadel, to obžaluje ali si želi sprave z nami. Mi lahko vseeno odpustimo.

 

Odpuščajo mi

Ko jaz sam storim hudo drugemu in mi je za storjeno žal, sem dolžen škodo po svojih močeh popraviti in se opravičiti. Kaj pa, če mi drugi noče odpustiti? To je njegova odločitev. Mogoče bo sčasoma zmogel odpustiti.

Naj nam na poti odpuščanja in sprave Bog dobrohotno pomaga in nakloni milosti, da bomo mogli prek iskrenega odpuščanja graditi dobre odnose in svetlo prihodnost naroda.

 

Vprašanja

Kakšen je moj odnos do spovedi (zakramenta sprave)?
Kako se lahko borim proti svojim slabostim?
Ali smem pričakovati, da mi bodo ljudje odpustili tudi mojo neodgovornost, lenobo, neopravljene dolžnosti?
Ali sem že kdaj prosil koga za odpuščanje?
Kako sem se počutil, ko so mi drugi odpustili in ko sem sam komu odpustil?

Pripravila: Kristina K.

Literatura

  • Ilibagiza, I. (2010). Preživela, da pričujem: kako sem med ruandskim holokavstom odkrila Boga. Maribor: Slomškova založba.
  • Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca, 1993
  • Pridite in poglejte: slovenski pastoralni načrt, krovni dokument. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2012
  • Špidlík, T. (1998). Osnove krščanske duhovnosti. Maribor: Slomškova založba.
  • Young, W. P. (2010). Koliba. Ljubljana: Mladinska knjiga.