Nikodemu v slovo!

Nikodemovi večer so minili, vse rekvizite smo že pospravili in postavili v kot, kjer se bo sedaj lahko nabiral prah na njih do prihodnjega leta. Še zaključne račune poravnamo, razpošljemo zbornike lanskoletnih večerov, nato pa začnemo terjati predavatelje za letošnja predavanja in pripravo novega zbornika. Tehnično je stvar mimo, kaj pa vsebinsko?

Leto solidarnosti in dobrodelnosti še ni končano, pravzaprav smo šele dobro vstopili vanj. Predavatelji so nam vsak večer natrosili nešteto misli in idej ter predlogov, kako bi to leto lahko naredili bogato ne samo v mislih, ampak predvsem v dejanjih. Solidarnost, ki ostane zgolj pri besedah, je ena velika laž! Isto bi lahko rekli za dobrodelnost, ki se ne uresniči.

Kot organizator sem bil nekoliko presenečen nad obiskom večerov. Bolj kot vsebina predavanj nas pritegnejo znana imena. Nadškof Stres, Štuhec, Žorž – to so najbolj poznana imena in vsak s svojega področja nam ima kaj povedati. Zdelo se mi je pa škoda, da je bil obisk bistveno manjši pri tistih predavateljih, ki so nam poimensko manj znani, so nam pa vsebinsko ponudili veliko bolj oprijemljive stvari.

Nekdo mi je v teh dneh dejal: »Veš, o solidarnosti in dobrodelnosti – tega danes ne poslušamo radi; to ni »zanimivo« oz. od nas zahteva preveč osebnega angažiranja!« Osebno se mi ob tem odpira vprašanje, ali smo se res popolnoma zaprli vsak v svojo kamrico in nam je srce okamnelo, da nas nobena stvar več ne gane? Velikokrat imam občutek, da gredo stvari skozi eno uho notri in skozi drugo ven, vmes pa nič ne ostane! Že v glavi se težko kaj spremeni, kaj šele, da bi sprememba prišla do srca!

Tehnično so Nikodemovi večeri mimo, vsebinsko pa smo šele na začetku. Upam, da »seme solidarnosti in dobrodelnosti« ne bo usahnilo ali da ga bo vrag vzel, ampak da bo obrodilo svoj sad. Ne pričakujmo in ne zahtevajmo, da mora takoj obroditi stokratno – veliko bo že to, če bomo seme vrgli v zemljo in mu pustili rasti.