3. večer: Ranjena občestva
V okviru letošnjih Nikodemovih večerov je sinoči na Teološki fakulteti v Ljubljani potekala okrogla miza z naslovom Ranjena občestva. Gostje večera so bili dr. Vinko Potočnik, duhovnik, dr. družbenih ved: za sociologijo in psihologijo, doc. dr. Igor Škamperle, filozof, sociolog, religiolog in pisatelj, Jože Možina, zgodovinar in sociolog kulture ter novinar in režiser. Okroglo mizo je vodila Mojca Perat s Socialne akademije.
Vodilo za razpravo na okrogli mizi je bila misel in poziv papeža Frančiška cerkvenemu občestvu “Pojdite na obrobja”. Zanimiva iztočnica za razpravo pa je bilo dejstvo, da vsi trije sogovorniki prihajajo iz območij, ki na nek način sodijo na slovensko obrobje; iz Maribora, Trsta in Ajdovščine.
V zelo zanimivi in vsebinski razpravi so sogovorniki vsak s svojega zornega kota predstavljali fenomen ranjenih občestev, njihovega prepoznavanja in aktivnega soočenja s posledicami ter njihovega odpravljanja. Dr. Vinko Potočnik je kot duhovnik in psiholog izpostavil vrsto občestvenih ran ter ranjenih posameznikov po slovenskih župnijah. Pri tem je opozoril na nedavno končano škofovsko sinodo v Vatikanu, kjer je posebej izpostavil novo dikcijo v zaključnem dokumentu, ki jasno govori o potrebi poslušanja in ne samo prepoznavanja ranjenih občestev znotraj cerkve kot širše v družbi. Pri tem je z vidika analize znanstvene raziskave o empatiji slovenskemu narodu postavil tudi sila neprijetno ogledalo, saj so rezultati empatije Slovencev do obrobnih in ranjenih občestev ter posameznikov zelo slabi.
Dr. Igor Škamperle je z vidika zamejskega Slovenca, danes živečega v Ljubljani, ter s sociološkega vidika opozoril na neke vrste napetosti, strah, ki nastaja zaradi spremenjenega načina življenja, poplave informacij, novih zahtev, ki nam jih servira družba. Človek postaja preplašen, da ne bo ustregel pričakovanjem družbe, da ne bo popolen. Prvi steber, ki pomirja človeka, Škamperle vidi v zaupanju v Boga, v veri. Čeprav je vera kolektivna, je tudi osebna, ker ima vsak posameznik osebni stik z Bogom. Drugi steber je samozaupanje, zaupanje vase, da zmorem. Tretji steber je zaupanje v svet. Tudi svet sam je ranjen, ni popoln, vendar je lep. Umetnost nas s svojimi izrazi slikarstva, glasbe, literature uči čutenja človekovega strahu, ljubezni, lepote, smrti. Umetnost nas uči oblik čustvovanja v odnosu do stvarstva in bivanja človeka v času.
Novinar Jože Možina se strokovno in poklicno že vrsto let ukvarja s tematikami iz obrobja, predvsem s problematiko zanikane zgodovine in zato toliko bolj problematičnega soočenja z narodovo preteklostjo. Pri tem je posebej poudaril dejstvo, da resnica v nobenem primeru ne vodi do nadaljnih razdorov v slovenskem narodu ter na paradoksalno dejstvo, da sta prav načrtni molk in zanikanje, travme slovenske polpretekle zgodovine raztegnila celo na današnje generacije. V kratkem dokumentarnem prispevku s pričevalci iz Dražgoš je na nazoren način tudi predstavil nesmiselno mitologijo, ki nas kot narod načrtno oddaljujejo od resnice. Zato so pričevanja posameznikov po njegovem mnenju danes še kako potrebna.
Še ena zanimiva ugotovitev vseh treh razpravljalcev je bila večkrat poudarjena v sinočnjem večeru. Namreč dejstvo, da nas moderni čas z vsemi informacijskimi in tehnološkimi možnostmi in široko ponudbo, dejansko omejuje pri prepoznavanju prave družbene realnosti in posledično pravilnemu odzivanju nanjo.
Audio posnetek 1. dela pogovora in 2. dela pogovora.
Video posnetek predavanja.
