Moje osebno srečanje s Kristusom

Mnogokrat. Dvakrat najkonkretneje. Včasih vsak dan, včasih mesece ne. Takšno je moje srečevanje s Kristusom. On ostaja zvest, jaz pa … učenka, ki mu kdaj lažje, včasih težje sledi. Pred mano (in tabo) je nedelja Jezusovega krsta, za mano (in tabo) pa je božični čas.

Jezus je kar naenkrat odrasel, kar naenkrat me namesto otroške ganljivosti prevzema z besedo, ki je konkretna, ki tolaži, ki je tudi zahtevna. Zakaj se vsak dan znova odločam, da bom ostala z njim, v njem? Zakaj? Zakaj on ostaja merilo mojega življenja?

Ker je Ljubezen. Ker se mi je kot Ljubezen razodel in »me zapeljal« (Jer 20,7), na nek način me je za-peljal, in to tako, da zdaj ne znam, še več, ne želim »rikvercati« nazaj. Včasih se sprašujem zakaj se mi je želel tako razodeti, ker sem sama preveč majhna, grešna, pa vidim, da Bog bolje pozna moje srce kot jaz sama, da On sam izbira tiste, ki se jim hoče dati; resnično, Bog ima sedem milijard poti do Njega, za vsakega svojo.

Prvič sem se s Kristusom srečala na duhovnih vajah v srednji šoli. Takrat sem se le malo zavedala sebe kot ženske ali okolja, pravic in dolžnosti … Preprosto: bila sem, da, s poganjajočimi hormoni, simpatijami, domačimi nalogami, pa vseeno v tihem zavetju Boga, ki me je na teh duhovnih vajah prevzel. Teme tega vikenda se ne spomnim, veliko se je pelo, družilo, imeli pa smo tudi skupine, ki so jih vodili animatorji. Prav tam me je v začetku sobote naš animator skupine navdušil z duhovno ritmično glasbo sicer kar poznane pevke te zvrsti, saj sem po treh sekundah (resnično treh sekundah) vstopa pesmi izstrelila iz sebe: kdo je to?! Bog je tako preko glasbe, ki govori o Njem, dobil mojo pozornost.

Zvečer smo imeli molitveno bogoslužje s priložnostjo za spoved. Nimam pojma, kaj točno sem nesla k spovedi, a danes vem, da je bila ključna, da sem srce pripravila na prihod Ljubezni. Po opravljeni pokori (morala sem za nekoga nekaj zmoliti, hkrati pa je bila ta molitev prošnja), prespani noči, je Bog v nedeljo mojo prošnjo uslišal in … me spremenil. Celo mašo sem prejokala, saj ob spoznanju, da je Kristus živi Bog, ki te posluša, ki celo usliši tvoje prošnje, ne moreš ostati enak. Sledil je teden »hoje po zraku« in nedoumljive sreče in občutka blaženosti. Od takrat naprej je moj pogled na svet in ljudi drugačen – vse, čisto vse ima v sebi sled ljubezni. Podobno bližino sem doživela tudi, ko sem eno noč obsedela pred njim pod podobo kruha – tudi tam sva se srečala. Pa tolikokrat preko dogodkov, ljudi, preko tega, kako je za vse poskrbljeno, da pozna in celo vodi vso mojo zgodovino, da pozna vse moje največje želje in jih tudi izpolnjuje …

Po nekaj letih srečevanja s Kristusom danes konkretno doživljam, da vera, ki je dar, ni samo lepa in lahka. Bog jo tudi preizkuša. Kako je včasih naš Gospod zvit (a neskončno dober in ljubezniv): da se ti spoznati, te zapelje, potem pa se, če hoče, tudi umakne. Ampak prav v tem se brusi vera. Bom (boš) ostala z njim samo takrat, ko bom (boš) čutila njegovo bližino, ali tudi takrat, ko se bo zdelo, da me (te) je zapustil? Za večje hrepenenje in še večjo ljubezen je kdaj potrebno, da pride tišina, ne-bližina, a četudi se zdi, da se Bog kdaj navidezno umakne, ostajajo besede: »Ne boj se, jaz sem s teboj do konca sveta.« Na meni je, da v te besedam zaupam in jim verjamem.

Na koncu spodbujam (najprej sebe!) nato pa še tebe, ki to bereš: zaupaj, hodi na duhovne vaje, hodi redno k spovedi in svetemu obhajilu, moli, prosi, preprosto išči, pa ne zato, ker moraš, ampak zato, ker sem priča, da sva se z Jezusom tu tolikokrat srečala in ker verjamem, da če mu otroško zaupamo in ljubimo, nam bo ostalo navrženo.

Karmen