Moj post

Postni čas se nam zdi nekoliko manj privlačen kot adventni čas, čeprav vsebinsko med njima ni velike razlike. Obe obdobji predstavljata pripravo na pomemben dogodek. Vsi dogodki, ki so v našem življenju veliko vredni, potrebujejo pripravo in napor.

Študentje se odrekate druženju in konjičkom, da se pripravite na izpit, diplomo. Odrekanja vas napolnijo s prijetnim občutkom, da veliko zmorete.  Ko pa se pripravljamo na duhovno bogate dogodke priprava presega golo odrekanje. Napor nas pripelje do tega, da postanemo boljši človek, da premoremo več ljubezni do sebe in do drugega, do našega Stvarnika, ki je Ljubezen.

Napor nas vodi v spreobrnjenje. Spreobrnjen človek začuti drugega s pogledom, ki je podoben Božjemu, spreobrnjen človek zaznava svojo in sočlovekovo resnico. Pot do tja je strma, vendar vodi v višave, kjer je pogled najširši, kjer se srce napolni z mirom in radostjo.

Pri postnih izzivih se lahko hitro ujamemo v past samovšečnosti, ko z veliko vloženega napora dosežemo uspeh.  Moj jaz je zadovoljen, saj sem tako dober. Ti odlično opravljaš izpite, sošolci iščejo tvojo družbo, si uspešen organizator, duhovno bogat človek, ker obiskuješ duhovne vaje. Jaz sem odlična predavateljica, raziskovalka in hkrati mama, kdo se lahko meri z mojimi dosežki?

Vendar, kje v mojih naporih, uspehih in opravljenih dolžnostih  se skriva tista Ljubezen, ki se daruje za druge? Ali se darujem za svoje starše, ki so mi darovali toliko neprespanih noči? Skrbi, ko sem bil bolan, žalosten, izgubljen, neznosen?  Časa, ko so izmučeni prihajali iz službe in bi si želeli le spočiti, pa so se ukvarjali z menoj? Ali se darujem za svojo sošolko, ki se težko prebija skozi učbenike, ima obupen stil oblačenja in je hkrati nesramna? Preživljam ure na pomoč bližnjim, zoprni sošolki, utrujenim staršem, pa nimam časa?

Sama sem se v tem postu odločila, da se odpovem kritiziranju, ki zamegli moj pogled na Božjo podobo v sočloveku. Kritiziranju moža, kadar preveč površinsko zaznava potrebe najinih otrok, študentov, kadar poskušajo špekulirati in iščejo bližnjice namesto znanja, sodelavcev, kadar malomarno opravljajo svoje obveznosti, staršev, kadar me želijo poučevati.  Obvladovati bom poskušala svojo kritičnost, da bom lažje zaznala, da moji otroci in mož potrebujejo predvsem mojo sočutnost, moja mama pogovor, študenti domiselnih izzivov.

Velika noč bo Velika tudi v meni, če bom v pripravo vložila veliko ljubezni, ki je naporna, ker včasih ne verjamem, da si jo zaslužim, da si jo bližnji zaslužijo. Samo sama zase vem, kaj je šibka točka moje ljubezni, ki pa do Velike noči, z nekaj volje in napora, lahko postane Ljubezen.

Doc. dr. Tadeja Trošt Sedej