Kje se srečujeva s Kristusom?
Najbolj pogosto bi rekel, da pri sveti maši, ko se vedno znova daruje v podobi kruha in vina. Vendar najbolj osebno, bi pa rekel, da pri mladinskem verouku, ko smo peli pesem „K tempeljski zakladnici“. Tedaj sem imel občutek, kot da spoznavam neko novo razmišljanje ali celo bolje – vero… vero, ki jo je imela ta uboga vdova, da ni „šparala“ cekinov za vsakdanji kruh, ampak je preprosto verovala, da bo Gospod priskrbel kar potrebuje: „Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli? Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.“ (Lk 12,22–34). Ob tej pesmi me še danes vedno znova preplavijo posebni občutki in večkrat razmišljam o tej vdovi, ki dá vse kar ima, pa čeprav ima samo dva novčiča.
Kljub temu, da je to samo pesem, pa se Kristus kaže tudi v vsakem posamezniku in je zato tudi vsak posameznik unikat – neprecenljiv in tempelj Svetega Duha. Pa bi znal spoznati Kristusa, če bi v današnjem času hodil naokoli? Vsekakor se trudim, da ljudi ne bi sodil že vnaprej, jih obsojal, a je vendar težko, saj se človek s svojimi dejanji zaznamuje v očeh drugih, kar je težko spremeniti. Vendar če pa to pogledam iz druge strani pa mnogokrat ali kar skoraj zmeraj, človek ne more doumeti božjega načrta zanj v nekem trenutku. Verjetno med te načrte sodijo tudi razne preizkušnje, ki naj bi posameznika usmerile na pot k Bogu. Morda se mi zato tudi zdi, da se Kristus največkrat razodeva kar preko drugih ljudi, ki mi v določenem trenutku kažejo pravo pot v življenju, vprašanje je le, če jo znam videti, ali še bolje, če zmorem iti po njej.
Večkrat sem že slišal za izraz „Ljubi in delaj kar hočeš (Dilige et quod vis fac)“. Tako zelo preprost izraz a tako globok. Si predstavljate, da bi ljudje ta izraz vzeli dobesedno?!? No sv. Avguštin je tole mislil golobje, kot samo dobesedno, in sicer povzema „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.“ (Mr 12,28–34 ). Torej, vse kar počneš, počni iz ljubezni do Boga ali do drugih, verjetno se me je zato tudi posebej dotaknila zgodba o blaženi materi Tereziji, ki se je kot ta revna vdova iz pesmi razdajala za druge.
Res zanimivo, kako se Gospod razodeva v vsakdanjem življenju. Po eni strani preko raznoraznih ljudi in po drugi – v tišini… na Uskovniških tednih smo temu rekli kar v puščavi ob branju in premišljevanju Božje Besede.
Se spomnite prilike o izgubljenem sinu (Lk 15,11-32) , ki smo jo imeli tudi v srednji šoli? Ko sem bil na teh duhovnih vajah in premišljeval o taistem besedilu, me je prav tako kar sredi ničesar, kljub znani zgodbi ponovno nagovorilo, na povsem nov svojevrsten način: s kakšno brezpogojno ljubeznijo je oče ljubil sina. Tako kot ljubi vse nas, če mu le pustimo in se vrnemo k njemu. Veliko je takšnih stvari v vsakdanu, tudi drobni pozornosti, kjer lahko srečam Kristusa. Največkrat ga srečujem v prijateljih in družini, včasih pa tudi v popolnih tujcih.
Blaž