Je med svetniki še kaj prostora?
Da bi postal svetnik je potrebno umreti. Kaj misliš? Da, prvič in da, drugič. Prvič zato, ker je svetnik tisti, ki je v vsakdanjem življenju dal sebe popolnoma na voljo Bogu. Torej je v sebi dopustil, da so umrla njegova osebna pričakovanja, potrebe, čutenja … Gotovo je ob tem doživljal preizkušnje. Temu rečemo (nekakšno) umiranje. Toda, če to umiranje ni zaradi nekega višjega cilja, kristjani ga poznamo: zaradi Jezusa, je lahko res samo umiranje, brez odrešitve, brez vstajenja, brez nebeške avreole.
Prva je stopnica pravil, ko ubogljivo izvršujemo stvari, ki se od nas zahtevajo. Morda jih celo hladno, toda dobro izvršimo. Vprašajmo se, koliko teh pravil srečamo skozi dan, pa se jih sploh ne zavedamo in jih vršimo zelo samoumevno. Če bi jih izvrševali bolj zavestno, z veseljem, s predanostjo, bi s tem posvečevali svoje življenje? Tukaj je nekaj takih vsakdanjih: odnesi smeti: z jezo ali z veseljem, ustavi se pri rdeči luči na semaforju: boš nepotrpežljiv ali se boš nasmehnil vozniku na drugem pasu, vrni knjigo v knjižnico: se boš izognil vrsti ali bil hvaležen, ker imaš čas, da nekoga srečaš … To je prva stopnja svetništva: vsakdanja rutinska pravila – opravila spreminjamo v prostor osebnega srečanja z drugimi, jim prinašamo Drugega, hkrati pa čutimo, da pri tem tudi malo umiramo. Gremo naprej?
Na drugi stopnici pravilom dodamo še našo voljo, željo in hrepenenje. Ko se bolj celostno zavzamemo za naše življenje, se vključimo v življenje drugega. Tukaj že čutimo, da vse dobiva drugačen okus. Ni več toliko, ker moramo, ampak, ker hočemo, ker želimo, ker verjamemo, da je to potrebno. Vendar pa se večkrat lahko soočimo, da ob neuspehu hitro popustimo, volja nam upade, vzgibi so enkrat močni, drugič bolj šibki. Hitro uvidimo, da smo ljudje šibki in podvrženi zunanjim spodbudam. Na tej stopnji nam Gospod daje spoznati, da »morate hrepeneti po večjih milostnih darovih« (1 Kor 12, 31).
Le ti milostni darovi pa se nahajajo na tretji stopnici, kjer vse delamo iz ljubezni, zaradi ljubezni in v ljubezni. Vsaka obveza, pravilo, tudi naša želja in volja se podvrže pravilu ljubezni do Boga, do bližnjega, do sebe. Vse delamo, ker ljubimo. Ker ljubimo, vse delamo. Gospoda se učimo prepoznavati v vsaki stvari in vsaki osebi. Povsod izluščimo semena Božjega kraljestva, Njegove navzočnosti. V veselju, pohvali, v potrditvi, kakor tudi v potrtosti, ko nas nekdo zavrne, nas ne razume, doživljamo krivico ali celo lažne obtožbe. Takrat smo lahko svetniki, ko ob tem v intimi lastnega srca živimo ljubezen. Se še spomnite tiste svetopisemske prilike: »kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam – zagotovo ne bo izgubil svojega plačila« (Mr 9, 41).
Svetnik je z vsakdanjim umiranjem stopil na tretjo stopnico popolnosti, na katero pa smo poklicani vsi, čisto vsi, brez izjeme.
Tista druga zemeljska smrt pa je za svetnika rojstni dan za nebesa. V Cerkvi običajno na ta dan praznujemo tudi godove svetnikov. Praznik vseh svetih pa je nastal, ker je število svetnikov tako naraslo, da se ni bilo več mogoče spominjati vsakega posebej v bogoslužju.
Na praznik vseh svetih, 1. novembra,se spominjamo predvsem tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Morda so živeli med nami, pa nismo vedeli, kaj je v njih ustvarila Božja milost.
Povabljeni, da se tega dne spomnite tudi tistih vaših bližnjih, od katerih ste bili deležni »ponujenega kozarca vode« ali dejanja s »tretje stopničke«. Tega dne jih lahko prosite tudi za vašo osebno svetost življenja.
s. Metka Kastelic, HMP