Izviri mojega duhovnega življenja

Slovenski škofje so Cerkvi na Slovenskem postavili pet izzivov. Prvega so poimenovali: K izvirom. Izziv nas spodbuja, da se od pozunanjene pripadnosti, pastorale servisiranja obredov in aktivizma vrnemo k izvirom: k Božji besedi, osebni molitvi in občestveni evharistiji. Ti izviri so temeljno izkustvo srečanja z Jezusom Kristusom (PIP 62), zato je prav, da si jih pogledamo malo bolj podrobno. Ta kateheza podaja nekaj vprašanj in dejstev o Svetem pismu in molitvi.

Predlagan odlomek iz Svetega pisma (Mt 6, 5-15): 

»In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo,temveč reši nas hudega.

Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«

 

Sveto pismo

Sveto pismo je pismo vsemogočnega Boga, pisano s slabotno človeško roko. Bog je pisatelje navdihnil in vodil pri delu, da so zapisali to, kar je On hotel po njih povedati. Zato se posamezne knjige med seboj razlikujejo v izbiri besed, v slogu in v sestavi, kakor so se razlikovali po izobrazbi in zmožnosti njihovi pisatelji. Toda kljub vsej preprostosti in različnosti se vse knjige strnejo v veličastno enoto in imajo čudovito moč do človeških src –govori namreč Bog sam, ki je človeka ustvaril. Sveto pismo sestavlja 73 knjig: 27 knjig Nove zaveze (evangeliji, apostolska dela, pisma in razodetje) in 46 starozaveznih knjig (pentatevh, preroki, spisi in sedem devterokanoničnih knjig). Te knjige so kanononične, kar pomeni, da jih je Cerkev sprejela in jih priznava za od Boga navdihnjene in jim zaradi tega pripada nezmotna avtoriteta, ker vsebujejo in oblikujejo pravilo razodete resnice. Poznamo še druge tekste, besedila ali knjige, ki opisujejo dogodke in dogajanja iz tistih časov, vendar jih Cerkev ni sprejela v seznam kanoničnih knjig, zato ne predstavljajo uradne vsebine nauka Cerkve. Kot primer lahko navedemo Jakobov protoevangelij ali pred časom zelo znan Judov evangelij.

 

Ali poznam temeljne resnice, zapisane v Svetem Pismu?

Sveto pismo stare zaveze nam razodeva dve temeljni resnici: da je Bog Stvarnik vsega. »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo (1Mz 1,1)«. Bog je ustvaril vse (v veroizpovedi molimo, da je stvarnik vidnih in nevidnih stvari), njega pa ni nihče ustvaril (ničesar ni nad njim). Vse, kar je Bog ustvaril, je dobro (prim. 1Mz 1,31) – koliko bolj je torej dober On sam.

Druga resnica se nanaša na razodetje Boga. Bog človeku ne razodeva samo spoznanj, do katerih bi brez njegove pomoči človek ne mogel priti. Razodene mu veliko več: razodene samega sebe (prim. 1Mz 15,7; 2Mz 3,6-8). Bog poseže v zgodovino. Dogajanje od sklenitve prve zaveze med Bogom in človekom (Abrahamom) moremo postaviti v opredeljiv zgodovinski čas in kraj. Sveto pismo nato popisuje, kako je Bog usmerjal dogodke zgodovine (npr. izhod Izraelcev iz Egipta).

V Novi zavezi se razodetje Boga dopolni. V polnosti se nam razodene v Jezusu Kristusu – Mesiju, ki ga je napovedovala stara zaveza. Božji Sin sklene novo zavezo – zavezo z vsemi, ki so krščeni in verujejo (stara zaveza je zaveza med Bogom in Izraelskim ljudstvom).

Jezus Kristus iz popolne ljubezni do svojega Očeta svobodno sprejme trpljenje za odrešenje vseh ljudi.

Nova zaveza nas navdaja z velikim veseljem in upanjem, najprej zato, ker je Bog iz ljubezni do ljudi in zaradi našega odrešenja poslal na svet svojega preljubega Sina. Bog ni več le v nebesih, pač pa pride dobesedno med nas (in še vedno prihaja med nas v vidni obliki pod podobo kruha in vina pri sveti evharistiji). Veselje in upanje pa nas navdaja tudi zaradi Gospodovega vstajenja. Če je vstal On, bomo tudi mi. Zato se moremo veseliti.

Judje v Stari zavezi si glede vstajenja niso bili enotni. Farizeji so priznavali vstajenje, angele in duhove, saduceji pa ne (Apd 23,8; Mt 22,23; Mr 12,18; Lk 20,27)

 

Kako naj berem Sveto Pismo?

Obstaja več načinov branja Svetega pisma. Najbolj poznana je metoda Lectio Divina. Sveto pismo je knjiga žive Božje besede, ki nam govori tudi danes. Ko se odločimo, da bomo prebrali delček te knjige, se najprej odločamo glede primernega odlomka. Izberemo lahko dnevno božjo besedo (najdemo jo lahko tudi na internetni strani: www.hozana.si) ali odlomek, ki ustreza liturgičnemu času leta (v postu o trpljenju, v adventu o oznanjenju in pričakovanju rojstva…), ali izberemo odlomek po svoji želji in razpoloženju. Branje Svetega pisma naj poteka v mirnem prostoru, pred branjem se umirimo in prosimo za dar Svetega Duha, da bi mogli razumeti, kaj nam želi Bog spregovoriti po teh besedah. Gospod spregovori, ko mu to dovolimo, zato po prebranem odlomku ostanemo nekaj časa v tišini. Molitvene spodbude lahko najdemo tudi na nekaterih spletnih straneh (www.pristanduha.si).

 

Molitev

»Krščanska molitev je odnos zaveze med Bogom in človekom v Kristusu. Je božja in človekova dejavnost; izvira iz Svetega Duha in iz nas, vsa je naravnana k Očetu, v zedinjenju s človeško voljo učlovečenega Božjega Sina.«  Tako molitev opredeljuje Katekizem katoliške Cerkve (KKC 2564).

Molitev je pogovor z Nebeškim Očetom. Z njo razvijamo odnos do našega Očeta. Naš Bog je namreč oseben in za ljudi je naravno, da želijo komunicirati z Njim. Pri tem smo svobodni in se lahko z Bogom pogovarjamo, kakor želimo, Bog noče, da bi pri molitvi blebetali (prim. Mt 6,7), ampak hoče, da smo do njega odkritosrčni in mu zaupamo, kar nosimo v srcu.

 Molitev je v našem življenju nujno potrebna. Pomaga nam, da moremo ostati pokorni božjim zapovedim (pomaga nam v preizkušnjah). Molitev je pravzaprav naše življenje celo. Sveto pismo pravi:»Treba je vedno moliti in se ne naveličati (Lk 18,2).« In:»Neprenehoma molite (1 Tes 5,17)«. Nenehno moli tisti, ki zedinja molitev z deli in dela z molitvijo. Moliti je vedno mogoče (na poti, med delom). To so živeli tudi svetniki. Sveta Marija Dominika Mazarello je nekoč vzkliknila:»Že četrt ure nisem pomislila na Boga!« Hotena redna in vztrajna molitev nam pomaga, da moremo moliti ob vsakem času.

Molitev ima veliko moč. Mnogi so bili po zaupni molitvi deležni čudežnih ozdravljenj ali drugih milosti. Molitev pa nam je tudi najboljše orožje v boju s skušnjavami. Spreminja nas in osebe, za katere molimo, spreminja pa tudi situacije.

 

Oblike molitve

Poznamo več vrst molitve. Najpogosteje pred Boga prinašamo svoje prošnje in zahvale. Častimo ga v adoraciji pred Najsvetejšim in ga hvalimo s hvalnimi molitvami. Krščanstvo pozna tri pomembnejše izraze molitvenega življenja: ustno molitev (različni molitveni obrazci kot so rožni venec, Očenaš, večernice, hvalnice…), premišljevanje (meditacija – molitveno iskanje, ko ob podobah ali prebranem besedilu odkrivamo vzgibe srca in iščemo Gospodovo voljo) in notranjo molitev (kontemplacija – prijateljsko pomenkovanje z Bogom/zrenje Boga).

Pogosto se v molitvi obračamo tudi na Devico Marijo. Včasih se nam mogoče porodi dilema, koliko smemo prositi Marijo. Navsezadnje je Bog tisti, ki uslišuje prošnje in ki je vsemogočen. Mi zato molimo v občestvu z Marijo. Njo tudi smemo prositi in se ji zahvaljevati, ona pa naše prošnje prinaša pred Gospoda. Ker je naša mati, ve, kaj naj ga prosi za nas. Marija in svetniki niso končni »naslovniki« naše molitve, ampak so »posredniki«. Samo Bog je tisti, ki usliši prošnje in jih uresniči.

 

Ali Bog usliši vsako molitev?

Bog nam zagotavlja, da bodo naše molitve uslišane. »Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal.« (Jn 16, 23b). Toda v Svetem pismu vidimo, da molitve ljudstva niso bile vedno uslišane. Zakaj? Izaija takole pravi: »Glejte, Gospodova roka ni prekratka, da bi vas ne mogel odrešiti, in njegovo uho ni gluho, da bi ne mogel slišati. Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši. (Iz 59,1-2)« Najprej je potrebno odstraniti pregrade greha, potem bo Bog lahko uslišal naše prošnje. Naše prošnje pa včasih izvirajo iz napačnih namenov. Takšnih Bog ne usliši. Jakob piše v svojem pismu: »Prosite, pa ne prejemate, ker slabo prosite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade. (Jak 4,3)« Včasih molitev ni uslišana, ker to, za kar prosimo, za nas ni dobro. Mi tega ne vemo, a Bog vidi vse in ve, kaj je zares najbolje za nas. Neka žena je nekoč dejala: »Bog mojih molitev ne usliši vedno. Ko bi jih, bi se poročila z napačnim moškim in to večkrat.« (Gumbel, 2010). Včasih zares ne moremo razumeti, zakaj Bog ni uslišal naše molitve. Kadar otrok hudo zboli in umre, ne moremo razumeti, zakaj Bog ni uslišal tolikih molitev za njegovo ozdravljenje. Nekatere stvari bomo razumeli šele v večnosti.

Bog pa številne naše molitve usliši. On ve, česa potrebujemo (prim. Mt 6,8b), a želi, da ga sami prosimo (Mt 7,7-8). N. Gumbel (2010, str. 76) je zapisal: »Najprej sem začel moliti za majhne stvari v lastnem življenju. Začela so se dogajati naključja. In bolj ko sem molil, več naključij sem videl. To sem povezoval in si upal moliti za večje reči. Ko doživljamo, da Bog vedno znova in znova uslišuje naše molitve, to krepi našo vero v Boga.«

 

Skušnjave pri molitvi

Molitev predstavlja napor in boj zoper nas same in zoper zvijače skušnjavca. V tem boju se soočamo z napačnimi pojmovanji molitve (molitev je le psihološka dejavnost) in z izkušnjo naših neuspehov (razočaranje, suhota). Na te skušnjave kristjan odgovarja s ponižnostjo, zaupanjem in vztrajnostjo. Omenimo še dve skušnjavi, ki sta pogosti pri molitvi: pomanjkanje vere (ko dajemo prednost pred molitvijo drugim opravkom) in lenoba, ki nastane zaradi popuščanja v askezi. Pogosti težavi pri molitvi sta tudi raztresenost in suhota. Prva nam razkrije, na kaj je navezano naše srce, suhota pa je trenutek, ko se more pokazati naša čista vera (kljub suhoti vztrajamo in verujemo).

Molitev lahko ovira tudi utrujenost. Takrat se marsikomu postavi vprašanje: Ali ni bolje, da ne molim, kakor da zaradi utrujenosti molim slabo, sem ves raztresen in mogoče celo zaspim? Nekateri pravijo, da je zaspati v molitvi nekaj najlepšega: zaspati z Gospodom na ustnicah. Za druge je pa to nekaj nesprejemljivega, pohujšljivega, greh. Pri tem pa je pomembno predvsem to, da Bogu posvetimo najboljše trenutke dneva. Če je molitev zadnja stvar, ki jo naredim pred spanjem (in je vse drugo pred tem bolj pomembno in bom tisto storil pri polni zavesti, pri molitvi pa potem zaspim), potem to ni v redu.

 

Bodimo vztrajni v molitvi. Friderik Baraga nam je lahko lep zgled v tem. Vsako jutro je prvo uro dneva daroval Bogu. Ne glede na to, kdaj je šel prejšnji dan spat in ne glede na to, kako naporen dan je imel za sabo, je vsako jutro vstal ob štirih ali petih in molil. Vedel je, da se obleka, ki se natrga, trga dalje. Vedel je, kako potrebno je vztrajati v molitvi, čeprav hudi duh šepeta: »Saj si zelo utrujen, saj se ti ne da, saj ti ni treba, ti se moraš naspati, da boš lahko dobro opravljal svoje delo, …«.

Naj bo vztrajnost v molitvi tudi naša vrlina!

 

Vprašanja

  • Kako molim? Kaj molim? Kako si predstavljam Boga, h kateremu molim?
  • Koliko zaupam v moč molitve? Si upam prositi velike reči? Ali je bila moja molitev že kdaj uslišana?
  • Molim za druge? Poznam koga, ki moli zame? Kako gledam na molitev drugih, ki molijo zame?
  • Za koga sem dolžan moliti?
  • Kako razumem stavek: »Zgodi se tvoja volja.« in stavek: »Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal.« 16, 23b).
  • Kako pa se odločam, kadar me premaguje utrujenost? Je takšna molitev smiselna, vredna?

Pripravila: Kristina K.

Literatura

Gumbel, N. (2010). Alfa: življenjska vprašanja. Koper: Študentski center Jadro.

Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca, 1993.

Pridite in poglejte: slovenski pastoralni načrt, krovni dokument. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2012.

Skripta za slušatelje Katehetsko pastoralne šole (Sveto pismo stare zaveze).

Skripta za slušatelje Katehetsko pastoralne šole (Platovnjak, I. Osnove krščanske duhovnosti: Teologija duhovnosti).

Sveto pismo. Nadškofijski ordinariat, Ljubljana, 1977.