In rodila je sina …

bozic»Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski na mestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.« (Lk 2,1-7)

Znova so pred nami božični prazniki, ko se vračamo med svoje domače in skupaj z njimi praznujemo praznik rojstva Jezusa Kristusa. Mogoče je koga praznik prehitel in se ni imel časa pripraviti nanj, nekdo drug pa je skozi cel adventni čas pridno oblikoval samega sebe in ima občutek, da je pripravljen na Njegov prihod in da se ne bo znašel pred Njim praznih rok. Kar je – je, časa ne moremo zavrteti nazaj.

Skorajda pravljično lepo se nam zdi, ko beremo zapis o Jezusovem rojstvu. Le zadnji del zadnjega stavka bi morali izpustiti, pa bi vse ostalo v najlepšem redu. A žal ni tako! Svet zavrača svojega Stvarnika in Odrešenika; prostor, ki je bil prvotno namenjen Bogu samemu, so zasedli drugi bogovi, začetnik Življenja se znajde pred vrati in zaman trka ter prosi prenočišča. Človeško srce je postalo pretrdo, da bi se usmililo mladega zakonskega para, ki se veselita prihajajočega Življenja. Kar je njima v veselje, je ostalim predstavljalo breme, nevarnost, grožnjo. Udobneje je zapreti se v svoj svet ter odvrniti oči od tistih, ki pričakujejo našega usmiljenja.

Zgodba izpred 2000 let, ki pa je še danes aktualna in se ponavlja vedno znova in znova. Zapiramo vrata svojega srca pred tistimi, ki trkajo in nas prosijo pomoči. Želimo si urejenih medsebojnih odnosov, trdnih in zvestih prijateljev, sreče, veselja, notranjega miru – kaj pa sami naredimo za to? Hinavsko je, če vse to pričakujemo od drugih, sami pa nič ne naredimo za to. Vse lepe želje, ki si jih bomo izrekli v teh dneh, morajo biti najprej vodilo za nas same, v katero smer si bomo prizadevali in za kaj se trudili.

Ko so pastirji zaslišali glas angelov, ki jih je vabil v votlino, kjer se je rodil Jezus, so se spraševali med seboj, kaj naj ponesejo s seboj, ker praznih rok se pa res ne spodobi priti »na obisk«. Pa so vseeno šli: umazani, smrdeči, zanemarjeni… Takšni pač, kakršni so bili. Verjetno jim je bilo na začetku nerodno in so stali kje v ozadju. Vendar novorojeno Dete ne gleda na zunanjost, na našo podobo ali družbeni status, ampak vidi v naše srce. Dragi brat, draga sestra, darujva Kristusu svoje srce. Kaj pa lahko dava več? Zlato, kadilo in miro so prinesli trije kralji, midva tega nimava. Dajva pa tisto, kar imava: svojo majhnost, grešnost, ranljivost … z vsemi ostalimi stvarmi, ki jih premoreva. Prepričan sem, da bo Jezus takšnega daru najbolj vesel!

Globoko doživete praznike rojstva Jezusa Kristusa vam želim! In naj vas to veselje ter notranji mir napolnjuje skozi celotno leto 2011!

Klemen Svetelj