Februar mesec kulture in priložnost za kulturno udejstvovanje

Leto vse hitreje teče in že smo vstopili v mesec februar. Enega najkrajših ne pa najmanj zanimivih mescev, ki bo letos za spremembo po štirih letih zopet za en dan daljši kot običajno. Letos bo februar mesec v katerem se zaključi prvi študijski semester, pride pust in se začne postni čas, v njem pa praznujemo tudi slovenski največji kulturni praznik Prešernov dan.

V osnovni šoli se spomnim kako smo se okrog osmega februarja vedno učili o največjem slovenskem prazniku in pesniku Francetu Prešernu, ki je na ta dan umrl. Znali smo res veliko o njem. Vedeli smo za skoraj vse uspehe in neuspehe našega največjega pesnika Franceta Prešerna, znali smo našteti imena vseh njegovih družinskih članov, na pamet smo se naučili kar nekaj njegovih pesmi. Pripravljali smo šolske prireditve z njegovimi pesmimi pri likovni vzgoji risali njegov portret ali ga oblikovali v glino. Skratka bili smo kulturno zelo dejavni.

Po osnovni šoli je prišla srednja šola. Tu se je kulturno udejstvovanje razširilo na celo leto. Večji pomen so zame dobili vsi pomembnejši tako kulturni kot tudi verski prazniki. Tudi v šoli so nanje dajali večji poudarek z različnimi prireditvami. Spodbujali so nas, da smo obiskovali kulturne dogodke čez celo leto in na njih tudi sami sodelovali. Tako smo v okviru pevskega festivala peli, v okviru dramskega maratona igrali, v šolskih glasilih smo prebirali pesmi in krajšo prozo ter ob priložnosti tudi sami kaj objavili. Vse do zaključka srednje šole so mene in moje sošolce v svet kulture vodili drugi, mi ga predstavljali in me zanj navduševali.

Z vpisom na fakulteto pa se je spodbujanje k obisku različnih kulturnih prireditev s strani šolstva končalo. Koliko se bom kulturno udejstvovala je postalo v večji meri odvisno le od mene same. Jaz sem bila tista, ki sem lahko prosto izbirala, kaj si bom ogledala, čemu prisluhnila, kaj prebrala. Obvezna domača branja so se končala, ni bilo več obveznih izbirnih vsebin v okviru katerih smo morali obiskovati prireditve. Za spremljanje kulturnega dogajanja sem se kar naenkrat morala zavestno sama bolj potruditi. Z vpisom na fakulteto je zame nastopil čas učenja drugačne kulture in sicer kulture dialoga. Preko študija in obštudijskih dejavnostih, z obiskovanjem študentskega verouka, prebiranja raznovrstne bolj ali manj strokovne literature ter spremljanja medijev sem začela vse bolj zavestno graditi na svoji splošni razgledanosti. Na naši fakulteti so nas učili kako prisluhniti sočloveku in skupaj z njim preko njemu znanih ljudi poiskati pomoč oziroma kot bi rekli profesorji kako preko sklenitve dogovora o sodelovanju v delovnem odnosu širiti socialne mreže posameznika in skupaj z njim preko odkrivanja njegovih virov moči oblikovati najboljše možne rešitve.

Preko vsega tega sem začela graditi novo kulturo. Kulturo dialoga za katero se zdi, da danes ob raznovrstnih nasprotjih postaja vse bolj pomembna. Znati zagovarjati svoja stališča in prisluhniti mnenju drugega, ni tako enostavno, a za nas študente, ki s študijem vstopamo v svet različnih ljudi, tisti z zelo visoko in tistih z zelo nizko stopnjo izobrazbe vse bolj pomembno. V življenju mi namreč ne bo kaj dosti koristilo, če bom znala razvozlati pomen vseh najbolj strokovnih besed, ne bom pa jih znala posredovati preprostim ljudem.

Kultura je zame ob vstopanju v svet odraslosti dobila drugačen pomen. Po eni strani priložnost za sprostitev in uživanje ob lepem po drugi strani pa tudi večja odgovornost, da sama k njej kaj prispevam. In kaj je tisto kar lahko prispevam? Tudi če pisanje poezije in likovno ustvarjanje nista ravno moji največji vrlini lahko k slovenski kulturi veliko prispevam z zanimanjem zanjo in z razvijanjem kulture dialoga med svojimi prijatelji. Pa naj bo letošnji februar priložnost in izziv, da s prijatelji počnem nekaj kulturnega. Morda jih povabim na topel čaj, da skupaj preberemo poezijo ali pokomentiramo zanimivo knjigo in s tem razvijamo kulturo dialoga. Lahko se skupaj odpravimo na prireditev, ki jih v tem mesecu gotovo ne bo manjkalo ali obiščemo zanimivo razstavo. Z majhnim kulturnim udejstvovanjem lahko naredim veliko za sebe in svoje bližnje ter tako popestrim dneve zraven pa še združim prijetno s koristnim.

Prijetno druženje ob kulturi!
Tina Švigelj, študentka socialnega dela