Če pa se sol pokvari…
Nikodemovi večeri 2011
»Če pa se sol pokvari…« (Mt 5,13)
Znamenita Jezusova prispodoba o soli in luči, ki jo je evangelist Matej uvrstil takoj za Jezusovim govorom na gori, nam je vsem dobro poznana in v svojem sporočilu tudi dovolj konkretna. V blagrih nam je Kristus podal načrt oz. nam orisal pot, po kateri naj bi hodili njegovi učenci: ne zgolj v izpolnjevanju zapovedi, ampak z uresničevanjem »nečesa več« od zgolj tistega, kar je nujno. Blagri tako postanejo izziv, povabilo in spodbuda k temu »nekaj več«! Ne predpis, ampak povabilo!
Jezusovi učenci smo z zakramentom svetega krsta postali tudi mi in tako so blagri postali tudi naš življenjski izziv. Za uresničevanje so blagri mnogo bolj zahtevni od zapovedi, saj od nas ničesar ne zahtevajo, pač pa nas postavljajo pred vprašanje osebne odločitve in sprejemanja odgovornosti. In Kristus ne bi bil Kristus, če nas že takoj v tistem trenutku ne bi jasno opozoril, da na tej poti ne bodo zgolj vzponi, ampak da bo tudi veliko padcev in metanja polen pod noge ter zaradi tega bolj ali manj skritih skušnjav, da bi se umaknili na varno, v kakšen skriti kot, proč od drugih ljudi.
Ta skušnjava (namreč skriti se v kakšen kot) je tudi danes pri mnogih ljudeh prisotna in kristjani tukaj nismo nobena izjema! Stanje v naši družbi – pa naj si bo to v politiki, gospodarstvu, kulturi, šolstvu… – nas postavlja pred izzive, ki nas ne smejo pustiti mirne oziroma se pred njimi ne smemo skriti v domačo sobico. Stanje v družbi od vsakega od nas pričakuje jasna življenjska stališča, aktivno sodelovanje in sooblikovanje sedanjega in prihodnjega časa. Povabljeni smo, da ne uresničujemo samo tistega, kar moramo, ampak k nečemu več! Ali kot pravi stari rek: »Ne, kar mora, kar more, to mož storiti je dolžan!«
In kaj kot kristjani lahko naredimo danes, v teh okoliščinah in izzivih? Na to vprašanje bomo skušali odgovoriti v letošnjih Nikodemovih večerih, ki se navezujejo na leto socialne pravičnosti oz. leto družbenega nauka Cerkve. Cerkev je v svojih socialnih okrožnicah vedno znova opozarjala na razne probleme v družbi in hkrati spodbujala kristjane, da se na ta vprašanja odzovejo ter jih pomagajo reševati. Poslanstvo Cerkve se danes v tem pogledu ni nič spremenilo: opozarjati na probleme sodobnega človeka, pomagati pri reševanju teh problemov ter delati ljudi dovzetne, da bi se na ta vprašanja tudi sami od sebe odzvali. Vseh stvari se ne da rešiti sistemsko ali z zakoni, potreben je tudi oseben pristop. Tudi ne bodo stvari namesto nas reševali drugi, če se jih tudi mi sami ne bomo lotili.
Prepričan sem, da lahko v ponudbi letošnjih Nikodemovih večerov vsak najde zase kakšno spodbudo in idejo za lažje in bolj polno življenje po Kristusovem vodilu. Mi smo tisti, ki dajemo svetu okus. Če tega okusa ni, pomeni, da smo se kot sol »pokvarili«, pokvarjena sol pa ni za drugega, »kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo«. (Mt5,13b)
Klemen Svetelj