Drugi večer: Kriza zaupanja ali identitete?

Komu lahko danes sploh še verjamemo na besedo? Tako v družbi kot v Cerkvi je  razkrojeno medsebojno zaupanje, vera v pristnost posameznikov in institucij. Živimo v času krize, v kateri stopa v ospredje razločevanje med tistim, kar je pristno in med tistim, kar pristnost identitete duši. Kako vendarle človekovo duhovnost, ki predstavlja preseganje ujetosti v ta krizni prostor in čas, živeti v pristnosti?

Kriza zaupanja in stalna potreba po spreobrnjenju nosi v temelju vprašanje o identiteti Cerkve in katoličanov. Kako lahko Cerkev odgovarja na krizo zaupanja in pristnosti, navkljub ali prav zaradi vprašljivosti zgodovinskega trenutka? Kako iskati identiteto našim skupnostim in s tem pogum za skupno približevanje resnici?

Dr. Branko Klun: Identiteta nam ni dana, temveč zadana – to pomeni, da gre za stalen proces iskanja tistega, kar v resnici in pristno smo. Šele v ustrezni samokritičnosti smo dostojni zaupanja in vere, smo »verodostojni«.

Dr. Andrej Capuder: Razmišljanje se navezuje na evangeljsko priliko o dveh sinovih (Mat. 21, 28), ki ju je oče poslal na delo v vinograd. Prvi je odgovoril “Nočem”, a se je kasneje premislil in je šel. Drugi je odgovoril “Grem, moj gospod”, vendar ni šel. Kateri od teh dveh je spolnil očetovo voljo?