Darovano življenje

Pričevanje sestre Metke HMP

Pred časom mi je mlado dekle napisala pismo o svojem iskanju življenjske poti. Takole pravi: »Darilo. Življenje kot darilo? Večkrat razmišljam o tem, da je življenje zares darilo. Da ni tako samoumevno, da živim, sem tu, točno v tem času in na tem mestu. Lahko se zgodi, da svojega življenja občasno ne jemljem dovolj resno, zanj nisem dovolj hvaležna. A vendar izkušam, da pravo polnost življenje dobi, ko je darovano. In vsak daruje svoje življenje na svoj način, v svoji poklicanosti. To izkušam tudi sama, ko svoj čas podarjam drugim, naj bo to kot animatorka v oratoriju, mentorica drugim študentom na faksu ali preprosto, ko prisluhnem nekomu, ki potrebuje pogovor.

Pa vi, s. Metka? Kako ste prepoznali, da je za vas prav redovno življenje tisto ta pravo?« je zaključila s svojim pisanjem.

Za odgovor se vrnem kar precej nazaj v svoje otroštvo, v manjšo vas, kjer je poleti dišalo po sveže pokošenem senu, kjer so bili na travnikih ujeti črički in spuščali svoje glasove ter je sonce toplo pripekalo in tako zorelo vsejana žita. Takrat še nisem vedela, da mora vsako seme v zemlji umreti, da potem iz njega vzklije sad.

Moje seme redovnega polica je klilo v številnih srečanjih z osebami, skupinami, v domači družini, posebaj pa, ko je Bog postal nekdo, s katerim se lahko srečam na štiri oči in izmenjam najbolj osebne stvari. Spominjam se, da sem kot otrok obiskovala veroučne ure v tesni sobici nad zakristijo. Po ozkih stopnicah smo prišli v ta skrivnostni prostor, ki je hranil svečnike, ministrantske obleke, pobožne slike, tudi kakšnega pajka ni manjkalo… Na strani pa je bila majhna lina, skozi katero se je videlo v cerkev. Vedno me je mikalo, da bi skrivno opazovala kaj se dogaja z Jezusom v cerkvi, ali se ga res vidi, ali res sliši naše klepetanje in celo nered, ki smo ga pogosto povzročali. Besede, da »Jezus vse vidi« sem vzela zelo zares in se tako navajala, da je on vedno ob meni, da je dober, da sem z Njim in v Njem vedno lahko varna in srečna.

Ko sem se toliko let kasneje odzvala naključnemu povabilu na skavtsko srečanje sem ob tem  spoznala skupnost sester. Navdušilo me je, kako so se z nami družile ob odmorih in tako lepo prepevale psalme v kapeli. Ko sem v nekem trenutku na skrivaj prišla v kapelo in pokleknila v zadnjo klop ter poslušala kako sestre zbrano molijo me je prešinilo, da je to nekaj najlepšega in največjega. Takrat je tisti moj Bog iz otroštva, ki vse vidi, postal tako otipljiv in resnično navzoč prav v tisti skupnosti. Preprosto sem našla, kar sem iskala. Pravzaprav je Bog mene našel in ob tem srečanju so bile vse ovire in odpovedi neprimerno majhne. Našla sem zaklad na njivi in to mi zadostuje. Ali kakor bi dejala Terezija Velika: Solo Dios basta, samo Bog, on mi zadošča.

s. Metka