Da bi v svet prinašal Kristusa
13. marec 2013. Malo po osmi uri zvečer. Vatikan. Iz tistega slavnega dimnika se je privalil dim. Bel dim. Nepopisen val veselja je zajel množico na trgu – pa tudi na družabnih omrežjih – ob novici, da ima Cerkev novega pastirja. Nismo še vedeli, kdo to je, a kot da bi se v tem navdušenju skrivala vera, da bo Gospod dal Cerkvi pastirja po svojem srcu. Pastirja, ki bo s svojimi rokami, vendar z Božjo močjo, prijel za krmilo Petrove barke in jo vodil čez nemirno morje današnjih dni.
In Sveti Duh ni razočaral.
Dobro uro po belem dimu je pred nas stopil mož. Preprost mož v preprostem belem papeškem talarju. Njegov pozdrav »dober večer!« je morda zvenel nenavadno. Ni imel zlatega križa na prsih, niti štole, ki bi kazala na njegovo duhovniško dostojanstvo. Še več: preden je zbranemu ljudstvu podelil svoj prvi blagoslov je prosil ljudstvo, naj moli zanj. Tiste pol minute tišine je povedalo več kot bi povedali dolgi govori in spretno teološko obračanje besed o Cerkvi kot Božjem ljudstvu, ki so jih pred skoraj 50 leti zapisali koncilski očetje. Beseda je meso postala …
V naslednjih dneh je ta mož, ki si je po asiškem ubožcu nadel ime Frančišek, znova presenečal. Naj navedem nekaj primerov iz velikonočnih praznovanj:
Na veliki četrtek je duhovnikom in škofom, zbranim pri krizmeni maši, izrekel odločne besede: »Pastir mora imeti vonj po ovcah!« Duhovnik mora biti med ljudmi, ne le med zdravimi, močnimi, ampak predvsem med tistimi na obrobju. Maziljenje, ki ga je prejel ob posvečenju, ni namenjeno njemu. Če ga zapira vase, se bo dišeča krizma usmradila in srce zagrenilo. In kar je dopoldne povedal, je popoldne v zaporu za mlade prestopnike tudi izvršil: šel je med mlade, jim umil noge, ne glede na njihov spol, barvo kože ali versko pripadnost. Šel je na obrobje. Iskat izgubljene. Odpisane.
Njegove besede in dejanja so mi dala misliti. Zakaj?
Najprej zaradi skladnosti besed in dejanj. Ker sem videl, da si je mogoče tudi na najvišji ravni umazati roke – pa ne s takimi ali drugačnimi škandali, temveč z delom.
Potem pa tudi zaradi tega, ker sem tudi sam maziljen z isto krizmo. Pri krstu. In da tudi meni ta vonjava ni bila dana kar tako, ampak z namenom: da bi v svet prinašal Kristusa. Ne toliko v besedah, temveč predvsem v dejanjih. Tistih dejanjih, zaradi katerih bodo ljudje okoli mene lahko slavili nebeškega Očeta (prim. Mt 5,16).
Tu sem se ustavil.
Ustavil sem se in se zavedel posledic zapiranja naše (moje) vere v »varno« okolje cerkvenih zidov. Zavedel sem se, kako varno se počutim med somišljeniki, s katerimi lahko govorim o milosti, o Božjih darovih, usmiljenju, … O stvareh, o katerih se povprečnemu človeku niti ne sanja. O katerih se tudi meni večkrat ne sanja … Ampak sliši se lepo. In o stvareh, ki tudi mene zapirajo v neko varno in pobožno sfero malo nad tlemi, v nek svet oblak, iz katerega pa ne vidim človeka na tleh. Skozi okno vsak dan gledam skupino narkomanov, pa ne naredim ničesar. Raje ostajam v varnem zavetju svetih teoloških spekulacij in prepuščam »umazana dela« drugim.
In tu me zopet izzove papež Frančišek. Služenje za kristjana ni izbira, temveč dolžnost. In kako bom(o) to dolžnost izpolnjeval(i) danes, kjerkoli že sem?
Rok Pisk