Častite Marijo, to vsem priporočam
Ali veš, kdo je danes prišel v Slovenijo in bo med nami ostal do 17. maja? Kdo je ta zvezdnik, ki je že od leta 2009 brez prekinitev na turneji po celem svetu? Kdo je ta magnet, ki je okoli sebe zbral na stotisoče ljudi, mlade in stare, revne in bogate? To je don Bosko oz. njegove relikvije, ki potujejo po svetu.
Veliko manj pompozno in bolj skozi zadnja vrata je don Bosko pred leti prišel v moje življenje. Začelo se je tako, da me je sošolka iz gimnazije v prvem letniku faksa povabila na postne duhovne vaje na Pohorje, ki so jih vodili Salezijanci skupaj z animatorji. Spomnim se, da se mi je zdelo nenavadno, ko so na koncu vsake molitve dodali vzklik: »Marija, pomoč kristjanov, prosi za nas!«. Med sv. mašo pa se je moj pogled spočil ob sliki dobrodušnega, nasmejanega duhovnika srednjih let, kot sem kasneje spoznal, don Boska.
Če sedaj pogledam nazaj, lahko rečem, da so takrat animatorji skupaj z duh. voditelji in drugimi udeleženci v meni vsejali seme. Seme veselja in hrabrosti, ki je postal pomemben mejnik na poti moje osebne vere. Zato sem se rad vračal na ta kraj in na te duhovne vaje. Ko me je Marko Košnik po nekaj letih vprašal, če bi bil animator, sem bil vesel tega priznanja, hkrati pa sem začutil nov izziv. Izziv, kako mladim dati to, kar sem sam prejel – dar vere v Jezusa Kristusa, ki je iz ljubezni do nas vzel na križ vse naše grehe in nas s svojim vstajenjem odrešil.
S tem, ko sem postal animator pri Salezijancih, je v moje življenje postopoma, nevsiljivo, korak za korakom prihajal don Bosko. Izvedel sem, da je bil rad med mladimi, jih zbiral, vzgajal, učil za življenje, bil njihov zaupnik, marsikateremu kot pravi oče. Bolj ko sem ga spoznaval, bolj sem čutil, da je bil res izjemen človek.
Zelo plastično in resnično pa sem ga spoznal na Confrontu, evropskem srečanju Salezijanske mladine, leta 2009, ki se je odvijal prav v don Boskovem rojstnem kraju, Morialdu, ki se danes imenuje Colle don Bosco. Tisti poletni teden smo intenzivno spoznavali don Boskovo življenje in delo ter hodili po krajih, kjer je molil, delal in zbiral mlade, predvsem revne in zapuščene. V meni je to pustilo velik pečat. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, sem skušal to izkušnjo prenesti v konkretno življenje. Začel sem pri sebi, tako da sem se vsak dan zavestno odločil, da se bom veselil življenja, vztrajal v preizkušnjah in hodil za Kristusom. Hkrati sem na oratoriju, v mladinski skupini in povsod, kjer sem deloval, želel posnemati don Boskov zgled in mlade navduševati za življenje v Kristusu. Kot pravi don Bosko: "Samo eno željo imam: da bi vas videl srečne tukaj in v večnosti."
Vendar se zgodba tukaj še ne konča. S tem, ko se razdajaš za mlade in jih želiš pripeljati h Kristusu, se tudi sam duhovno prazniš in začneš čutiti potrebo po tem, da odkriješ izvir, kjer se boš sam polnil. Poleg sv. evharistije in molitve, je prav gotovo zelo pomembno tudi spoznavanje življenja svetnikov. Oni so tisti pričevalci, ki nam čisto konkretno kažejo, kako živeti po evangeliju v današnjem času, sredi vseh stranpoti in težav. Ob neki priložnosti sem v dar dobil knjigo Spomini, ki jih je don Bosko napisal sam. V njej opisuje svoje življenje od otroštva do svojega 40. leta.
To je bilo zame res blagoslovljeno branje. Najprej nisem mogel verjeti, kaj vse je don Bosko počel v svoji mladosti. Od tega, kako je vedno okrog sebe zbiral mlade in kakšen dar pripovedovanja je imel, do tega, kako je hodil po vrvi in delal rokohitrske trike. Kasneje pa me je navduševalo, kako je vse te svoje talente in darove znal presojati z božjimi očmi. Nehal jih je uporabljati za svoj ugled in slavo ter jih v vsem želel dati v službo temu, kar ljudem prinaša trajno srečo – spreobrnjenje in vera v Jezusa Kristusa.
Vedno ni bilo vse tako rožnato. Ni imel denarja, svoj oratorij je moral seliti z enega na drug kraj, saj so ljudje na njegov izum gledali kot na nebodigatreba – zapravljanje časa in denarja za brezupne primere mladih. Ravno tu mi don Bosko danes daje največji zgled. Kako je znal nositi ta težki križ, ko je ostal brez službe in s tem brez vira prihodka in ko so ga zapuščali vsi bližnji. V svojih težkih trenutkih se spomnim nanj in na to, kako se je pogumno soočil z vsemi stvarmi in jih v molitvi izročal Jezusu in Mariji. Prav on me je naučil ljubezni in zatekanja k Mariji s tem, ko pravi:
»Neštete milosti so prejeli in še prejemajo tisti, ki se zatekajo po pomoč k Mariji in jo kličejo z imenom Pomočnica kristjanov. Častite Marijo, to vsem priporočam. V nebesih veliko premore. Njen Božji sin ji podeli, karkoli ga prosi. Govorim vam iz lastne izkušnje in vam na vso moč priporočam, moj nasvet naj se vam vtisne globoko v srce. Kličite pogosto na pomoč Marijo z besedami: Marija, pomočnica kristjanov, prosi za nas! Tako kratka je ta molitev, a vendar tako zelo uspešna. Tolikim sem jo že svetoval in vsi ali skoraj vsi so izjavili, da so bili uslišani … vtisnite si globoko v srce te besede: Marija, pomočnica kristjanov, prosi za nas. Ponavljajte jih v vsaki skušnjavi, vsaki potrebi, vsaki stiski. Obljubljam vam, da bo hudobni duh premagan. Kadarkoli potrebujete duhovno milost, kličite Marijo z besedami: Marija, pomočnica kristjanov, prosi za nas; in uslišani boste.«
Danes se lahko vsi mi zatekamo k don Bosku, ki je naš velik priprošnjik v nebesih. Izkoristimo to življenjsko priložnost, ko je prišel med nas. Obiščimo njegove relikvije in v molitvi predenj položimo vse naše zahvale in prošnje. Verujmo v to, da smo vsi skupaj del istega občestva, Cerkve, in pogumno posnemajmo njegov zgled!
Tadej Janež