Bogu namreč ni nič nemogoče

Pred malo več kot 2000 leti sta sveti Jožef in Marija iskala prenočišče v Betlehemu – iskala sta prostor za prihod oziroma rojstvo svojega Sina. Vsi, razen revni in ubogi pastirji, so ju zavrnili. Le oni so imeli srce, da so naredili prostor sveti družini. Bog se je rodil v hlevčku, kot danes olepševalno rečemo „štali“. „Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem (Lk 10,21).“

Mladi se tako kot v času Jezusovega rojstva sprašujemo, kje je naš prostor pod soncem, kakšna bo naša prihodnost. Kot sveta družina iščemo svoj prostor, iščemo službo, stanovanje, življenjskega sopotnika in najpomembneje iščemo smisel življenja. Z vsemi navedenimi problemi se je soočala najprej sama Marija po Gospodovem oznanjenju, ko jo je Jožef že skoraj zapustil, nato pa zanju ni bilo prostora v Betlehemu. Pred preganjanjem sta z Novorojenčkom bežala v Egipt in gotovo sta se spraševala, kako bo z zaposlitvijo, stanovanjem…

Kako podobni problemi kot jih imamo danes. Res sem hvaležna za službo, ni najboljša, a vendar je služba. Me pa neizmerno bolijo krivice, ki jih doživljamo. Večini kolegov se zaposlitev izteče 31.12. in še danes 20.12. ne vedo, ali bodo za novo leto še imeli službo. Nekaterim so šele pred dobrim tednom dni sporočili, da jim pogodbe ne bodo podaljšane. Ni najhujša kriza, zmanjševanje števila zaposlenih, hujše je dejstvo, da kriteriji izbire glede podaljševanja delovnih razmerij niso objektivni, da se ljudem delajo krivice. Povzročitelji vseh teh krivic so globoko v sebi še bolj nesrečni in pomilovanja vredni, na koncu jim tudi ves denar ne bo mogel pomagati. Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kot bogatin v božje kraljestvo. Drži sicer, da je pri lačnih ustih težko trpeti krivico ter da je vsak delavec vreden svojega plačila. Joj, kaj je smisel vsega tega trpljenja, krivic. Trpljenje lahko osmisli samo naš odnos z Bogom, samo naša vera. Trpljenje postane veliko lažje, ko ga enkrat sprejmemo. A to lahko storimo samo z vero, ki pa nam je prepogosto primanjkuje.

Vstopili smo v leto vere, ko naj bi zopet našli svoj stik z Bogom, poglobili svoj odnos z Njim, si zopet povrnili zaupanje v Njegovo previdnost. Prepogosto pozabim, da imam v nebesih še enega Očeta, ki me neskončno ljubi, ki me je ustvaril po svoji podobi in mi želi samo dobro. Zato tudi dopusti trpljenje, saj nas z njim vzgaja in odpira za Njegovo navzočnost. S tem pa se krepi naša vera, saj samo ponižen, ubog in preprost človek, kot pastirji v Betlehemu, lahko sprejme Boga.

„Bog, daj mi sproščenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko spremenim, in modrost, da bom razlikovala med obojim,“ je molitev, s katero navadno začnejo sestanek Anonimni alkoholiki. Daje nam odgovor, kako ravnati v sedanji situaciji v svetu, kje je izhod iz nepopolne ureditve sistema v naši državi. Vsak izmed nas deluje na nekem področju, kjer ima možnost, da spremeni neko stvar. Morda ne velike stvari, ampak vedno je potrebno začeti z malim. Če storiš vse, kar je v tvoji moči, za zmago pravice, si izpolnil božji načrt, čeprav si morda prispeval le en droben kamenček, vendar bi bil mozaik brez točno tega kamenčka nepopoln. Bog od nas želi, da smo odgovorni, pošteni, aktivni državljani, da ne zarijemo svojo glavo v pesek ali pogledamo stran, ker je to lažje. Od nas ne zahteva več, kot zmoremo. Če bi vsaj vsi pošteni tako ravnali, bi vsi ti nepošteni ljudje v državi kmalu izgubili svoj nerazumno velik vpliv v politiki in gospodarstvu. In potem bi kmalu veljalo: „Nepošten – gotof.si.“

Pri Bogu ni pomembno, kdo smo, od kod smo in kakšen je naš priimek. Predvsem si želi, da bi Mu v adventu pripravili prostor za Njegov prihod – za njegovo rojstvo v našem srcu, kar pa lahko storimo samo s poglobitvijo našega odnosa z Bogom, s poglobitvijo naše vere.

Moram priznati, da je adventni čas kar prehitro minil, in nisem uspela izpolniti vseh zastavljenih ciljev. Verjamem pa, da Bog od vsakega izmed nas veliko pričakuje, zato je prav, da si postavimo visoke cilje. Čeprav nam ni vse uspelo, pa Bog ceni naš trud in trpljenje. Izaija namreč pravi: „Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi (Iz 55, 9).“ Bogu tako lahko izročim samo svojo majhnost in nepopolnost ter z zaupanjem v njegovo usmiljenje upam na Jezusovo rojstvo v mojem srcu. Želim vam, da bi vsak izmed vas v svojem srcu pripravil prostor za rojstvo Jezusa, in za Božič doživel prihod Njega, saj bomo le potem najbolj povezani z Njim, in nič nam ne bo nemogoče. Bogu namreč ni nič nemogoče. Z upanjem na to nemogoče vam vsem želim blagoslovljene božične praznike!

Helena