Nagovor nadškofa Antona Stresa pri maši ob začetku akademskega leta

Spoštovane predavateljice in spoštovani predavatelji, študentke in študentje, drage sestre in dragi bratje!

Znana Jezusova prilika o talentih, ki so bili v takratnem času denarna enota, po zaslugi te evangeljske prilike pa so postali ime za umsko nadarjenost, je nadvse primerna iztočnica za naše razmišljanje ob začetku akademskega leta.

S to priliko nas Jezus najprej spodbuja k odgovornosti za darove, ki smo jih prejeli. Ta odgovornost ima svojo podlago v zavesti, da smo dolžniki pred Stvarnikom, kateremu dolgujemo svoje življenje in sposobnosti, ki smo jih prinesli na svet. Nismo si jih pridobili s svojo pridnostjo ali zavzetostjo. Na začetku našega življenja nismo mi s svojim delom in ustvarjalnostjo, na začetku našega življenja je velik in povsem nezaslužen dar, torej dar v polnem pomenu besede, zastonjsko, vnaprej zaupano darilo. Stvarnik, ki nam je naše zmožnosti in sposobnosti zaupal, računa na nas, verjame v nas. Vsak kredit ali posojilo, ki nam ga kdo da, je izraz zaupanja. Tako je tudi s prvim in največjim darom, ki je podlaga za vse druge, poznejše darove, z našim življenjem in različnimi sposobnostmi, ki so nam bile kot nezaslužen dar, torej kot milost, položeni v zibelko. Bog nam jih je zaupal, ker verjame v nas, da si bomo z njimi znali sami pomagati in jih porabiti v prid sebi in svojim bratom in sestram. Če bomo to delali iz odgovornosti pred Bogom, bo to naša največja zahvala, dokaz naše hvaležnosti.

V tem Božjem ravnanju lahko uzremo eno izmed temeljnih značilnosti človeškega dostojanstva, ki ga velja poudariti v tem letošnjem letu družbene pravičnosti in katoliškega družbenega nauka. Bog usposablja svoje stvari, predvsem pa človeka, da si lahko pomaga sam. To je neločljivo povezano s temeljno vrednoto človekovega dostojanstva. Bog ni paternalist in avtokrat, ki bi hotel držati svoje stvari v odvisnosti od sebe. Bog nam ne prinaša gotovih izdelkov, ki jih potrebujemo za življenje v skladu z našim dostojanstvom, ker je ravno v skladu s tem dostojanstvom, da si jih pridelamo sami. Da smo sami svoje sreče kovač. To pa ne pomeni, da nas prepušča naši bedi, ampak da nam daje vse tisto, s čimer si lahko pomagamo sami. Takšno je Božje ravnanje in takšno ravnanje vsake zemeljske oblasti in vladavine je edino združljivo z dostojanstvom človeka kot subjekta, kot odgovornega nosilca in kovača svoje sreče.

V tem kritičnem trenutku, ki ga preživlja naša domovina, in z njo večji del našega evropskega okolja, ko se oziramo za modeli in ideali prihodnje, bolj pravične gospodarske in politične ureditve, je vrednota človekovega dostojanstva temeljni kriterij, po katerem lahko razlikujemo dobre in manj dobre družbene ureditve. Za katoličana je dobra tista ureditev, ki omogoča vsem, posebej pa še mladim, ugodne izhodiščne možnosti, ugodne razmere za razvoj njihove lastne ustvarjalnosti. Ne iščemo torej ureditve, kjer bi drugi delali za nas in namesto nas, ampak ureditev, ki bo spodbujala in krepila našo pridnost, delavnost, odgovornost in ustvarjalnost. To pa je ureditev, ki je vredna tega imena u-red-itev, se pravi, kjer vladajo red in pravični zakoni ter se spoštujeta in pravično nagrajujeta delo in prispevek vsakega člana skupnosti. To je edina trdna in trajna podlaga vsakega narodnega in političnega občestva. Jezusova prilika o talentih to vizijo družbe samo potrjuje.

Svojevrstno potrditev teh misli vsebuje tudi berilo današnjega dne. Apostol Pavel opozarja, da ni vseeno, kako si predstavljamo Boga, ni vseeno, kakšen pogled imamo na življenje, na stvarnika, na izvir našega bivanja in na njegov cilj. Moralne zablode svojega časa in svoje civilizacije povezuje Pavel z zablodami na področju takratne prevladujoče religije, poganskega mnogoboštva, se pravi z verskimi zablodami. Nobenega dvoma ni, da so tudi zablode naše civilizacije, ki so nas pripeljale v sedanjo krizo, tesno povezane z zablodami na področju vere in najvišjih vrednot, ki jih doživljamo zadnja stoletja in so povzročile toliko gorja in trpljenja. To ni brez zveze z dejstvom, da je naša civilizacija izgubila krščansko zavest o koreninah in normah dostojanstva vsakega človeka, kajti samo živ spomin na Boga in Očeta Jezusa Kristusa, in s tem na religiozne temelje našega dostojanstva, lahko to dostojanstvo brani in ohranja v njegovem izvirnem in trajnem pomenu.

Drage sestre in dragi bratje, na začetku novega akademskega leta vam želim uspeha in blagoslova pri vsem vašem izobraževalnem prizadevanju. Želim pa vam tudi poglobljenega spoznanja duhovnih vrednot in religioznih temeljev za zgradbo vašega védenja in veščin, da bo vse to, česar se boste letos naučili, vam in nam vsem v trajen blagoslov. Amen.

msgr. dr. Anton Stres

ljubljanski nadškof metropolit