Izpiti – za svoje in dobro drugih

Pred nami je izpitno obdobje. Čas, ko bo treba pokazati znanje in spretnosti, ki smo jih pridobili med študijskim letom. To je čas večjih psihičnih obremenitev, stresni čas, ko smo izpostavljeni sodbam profesorjev, ki nas ocenjujejo. Toda izpiti so le ena oblika preizkusov in preizkušenj, s katerimi se srečujemo v življenju. V izpitnih obdobjih, ko nas prevzame študijska vnema, se lahko zgodi, da smo nanje tako osredotočeni, da njihovega pomena ne znamo umestiti v nek širši kontekst svojega življenja. V tistem trenutku vidimo le eno – da naredim izpit ali pa, pri tistih bolj ambicioznih, da dam vse od sebe in ga naredim z zelo visoko oceno.

Izpit je res nek preizkus in ocena je res bolj ali manj točen odraz znanja, ki smo ga v tistem trenutku pokazali pred profesorji, toda samo znanje in potrditve znanja, ki jih dobimo na izpitih, nimajo prave vrednosti, če učenja in pridobivanja znanja ne znamo širše osmisliti in ovrednotiti. Zakaj se učim? Zakaj se trudim za študijski uspeh? Da bom naredil letnik, da si zagotovim status študenta za naslednje študijsko leto, da bom imel dovolj visoko povprečje za štipendijo, da pridem do dobrega poklica, ki mi bo omogočal lepo življenje? Vse to je res, toda ti odgovori prinašajo le del resnice o tem, zakaj je znanje in pridobivanje znanja pomembno.

Kristjan pridobivanja znanja ne vidi le kot sredstva za zadovoljevanje svojih potreb in uresničevanje svojih kariernih ambicij, ampak tudi in predvsem kot orodje, prek katerega lahko uresničuje svoje darove in sposobnosti in jih uporablja za svoje dobro in dobro drugih. V vsakega od nas je Gospod položil darove in naša naloga v tem življenju je, da jih odkrijemo, razvijamo – da svojih talentov ne zakopljemo, ampak jih pomnožimo. In komur je več dano, od tistega se bo več pričakovalo.

Smo v letu krščanske dobrodelnosti in kot kristjan sem poklican, da vsake odločitve ne pretehtam le egocentrično, z vidika neposrednih koristi in škode, ampak da jo umestim v nek širši okvir, da nanjo pogledam s perspektive večnosti. Ali ta odločitev prispeva k uresničevanju Božjega načrta, ali z njo postanem boljši človek, ali se z njo približam Bogu in sočloveku, ali me oddaljuje od drugih in me napeljuje zgolj k osredotočenosti nase in lastne potrebe? Trud za študij in pri poklicnem udejstvovanju je lahko krepostno delo, ki nam pomaga k duhovni rasti, toda vse znanje in učenje ter delo za kristjana nimajo pravega smisla, če zraven ne povabi Boga, da blagoslovi njegova prizadevanja.

V tem izpitnem času je torej naša dolžnost ne le to, da se resno lotimo svojih študijskih dolžnosti, ampak da tudi razmislimo, kako lahko prek uporabe tega znanja postanemo boljši ljudje. Zato v molitvi Bogu izročajmo svoja prizadevanja, da bi bila rodovitna, ter ga prosímo, da bi se mu zmogli z vso svojo odprtostjo dati na razpolago za uresničevanje Njegove volje.

Marina Vidmar, študentka psihologije