Velikonočno voščilo
KRISTUS NI ZGOLJ TRPEL IN UMRL, AMPAK JE TUDI VSTAL
– ZATE IN ZAME!
Velikonočni prazniki so po svoji vsebini za marsikoga neprijetni, mogoče celo težki in prezahtevni. Misel na trpljenje in smrt za mnoge ljudi današnje dobe ni ravno preveč privlačna zadeva, zato se – če se le da – tej temi na široko izognejo in hitro začnejo kakšno drugo debato. Pa vendar vsi vemo, da sta tako trpljenje kot smrt nujna sestavna dela življenja vsakogar izmed nas. S tem, ko smo se rodili, smo bili zapisani tudi smrti. Ker smo telesna in socialna bitja, se ne moremo izogniti vplivom staranja našega telesa, pa tudi vplivom okolice na nas in naše odnose. Ker si vsi želimo najboljše, nismo pa tega zmožni uresničiti v vsej celoti, občutimo notranje stiske, trpljenje, zapuščenost, nemoč…
Vse to je na svoji smrtni poti doživljal tudi Kristus. Ob zadnji večerji obkrožen od svojih apostolov se na vrtu Getsemani znajde sam in moli: »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene – vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!« Nekaj trenutkov kasneje tudi fizično vsi pobegnejo proč, Juda ga izda, Peter trikrat zataji; po sramotnem sodnem procesu najprej neusmiljeno prebičan, zasramovan s trnjevo krono, razgaljen do konca, nato še nekaj sto metrov dolga pot na Golgoto, kjer ga čaka smrt na križu. Občuti torej vse: telesno nemoč in razgaljenost, duhovno zapuščenost, osamljenost. Z ničemer mu ni bilo prizaneseno, vse bridkosti in bolečine našega življenja je moral okusiti. In ko že vse kaže, da je njegova »zvezda« ugasnila… Takrat se glavno šele začne!
Draga brat in sestra! Kristus je hotel pretrpeti vse to, da bi bil lahko z nama tudi v najtežjih trenutkih življenja. Da bi ga lahko čutila ob sebi tudi takrat, ko se zdi, da naju je vse zapustilo. A ne samo to: odprl je pot, ki je bila do tistega trenutka zaprta. Premagal je smrt in nam vsem ponovno odprl vrata večnega življenja! Trpljenje in smrt še vedno ostajata, nimata pa več v rokah dokončne zmage, nista zadnja zmagovalca. Tema se je umaknila pred zarjo velikonočnega jutra. Tema ne more zadržati svetlobe, ki prihaja; smrt ne more uničiti novega življenja, ki se poraja! Dobro je močnejše od zla – vedno! Telesu je povrnjeno dostojanstvo svetišča Svetega Duha, četudi mi zvlečemo vanj (ali nanj) vso mogočo navlako.
Želim vam, da bi se naše srce vedno veselilo ob vsem tem, kar nam je Kristus s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem pridobil. Da bi srce vriskalo od veselja, saj smo rešeni sužnosti greha in smrti. Da bi v naših medsebojnih odnosih vladal mir in spoštovanje, saj smo vsi ustvarjeni po božji podobi – ne za medsebojno tekmovanje, ampak za dopolnjevanje. Kristus nam prinaša novo življenje, ki nikoli ne bo minilo. Sprejmimo ga z vsem srcem in ga zaživimo v vsej polnosti!
Blagoslovljene velikonočne praznike vam želim!
Klemen Svetelj