ITI, BITI, LJUBITI … KAPRIJE 2014

V objemu naravnih čudes otoka Kaprije sem tudi letos začutila lepoto bližine sočloveka in Njega. Prehojene in preplavane poti, podarjeni nasmehi, zaupni pogovori, iskrena prijateljstva in skrbno pripravljene teme delajo ta počitniško-duhovni program z Unipasom nenadomestljiv.

Iti…

Strah, da navdušenja z lanskih Kaprij ne bo presegel letošnji odhod, se je vedno bolj krepil. Pričakovanja in scenariji v glavi ga niso nič omilili. Ko k temu prišteješ še utrujenost od dela in predhodnih obveznosti ter misli za naprej, nisi ravno najboljša družba. A stopili smo na pot, vsak s svojo prtljago skrbi in želja.

Prvi vtisi so se začeli pisati že na parkirišču v Tivoliju, ko smo objeli vse poznane in zvedavo opazovali »ta nove«. Nasmejani obrazi z željo po ustvarjanju sproščene klime so tako odgnali še zadnje dvome, ali je bila odločitev, da gremo na Kaprije pravilna.

V Šibeniku se je po krajši ekskurziji med ulicami in po navijanju za tekače na trajekt začela nova pot – pot po morju. Sončni zahod je pripomogel k toplini večera in očaral tako letos prvič prihajajoče kot tudi vračajoče se počitnikarje. Z morja smo končno prispeli na težko pričakovan otok, ki nas je gostil nadaljnjih sedem dni.

Biti…

Biti to, kar si. Dragocen v Njegovih očeh, ljubljen in sprejet od soljudi. S to mislijo smo zajadrali v temo letošnjih Kaprij, dobro pripravljeno s strani voditeljev. Premišljevali, prebirali, debatirali, obračali besede …, a tudi začutili, da smo izbrani od Boga, bratje in sestre med seboj in za to lahko neizmerno hvaležni. Začutili preko služenja po skupinah, skrbno pripravljenih obedih (kljub občasnemu delanju sivih las oskrbnikoma), igranja najpopularnejše družabne igre (Dixit), podpiranja drugega ob napadih komarjev in smeha (zaradi vročine J), večernih dejavnosti (sprehodov, nočnega kopanja, spanja na plaži). Občutili preko teka na sončni vzhod in zato prislužene nagrade (razgleda in Kinder Buena), plavanja na otrok »Pogumnih«, raziskovanja morskega sveta ali ob prijetno zvenečih melodijah (nježnih i punih sentimenta J).

Ljubiti…

V drug drugem smo čutili Božjo ljubezen, ki je zasvetila v soju sveč in naglavnih svetilk pri večernih svetih mašah in petkovi adoraciji. Posebnega dotika pa smo bili deležni pri maši ob zahajajočem soncu, kjer je našo medsebojno bližino ožarila Božja Bližina.

Bili smo iskalci sebe, Boga, prave ljubezni. Vse, kar je namreč narejeno iz L/ljubezni, ostane in Kaprije nedvomno ostajajo v nas!

Pustili smo sledi – sledi v morju, pesku, na poti na sončni vzhod in zahod, na izpovednih sprehodih, pogovorih ob sladoledu, pivu ali zvezdnih utrinkih, ob debatah v skupinah… pustili smo sledi v drug drugem. Naj jih ne odnese morje vsakodnevnih študijsko-delavnih obveznosti, naj ostanejo trdna opora in pečat b/Bližine do naslednjega leta.

Ana Vrenko