Dan mi je dan

Pred nami so počitniški dnevi in že ob prvih mislih, asociacijah, doživetjih, izkušnjah imajo pozitiven prizvok, saj so ti navadno pomenili oddih, predah, počitek po dnevih v katerih smo vpijali kar se da velike količine znanja. Nekateri smo že zaključili s študijem in na obzorju še ni standardnega postopka, katerega smo bili navajeni v povprečju petnajst let našega življenja, da bi septembra oziroma oktobra zopet sedli v šolske klopi in nadaljevali z že ustaljenim ritmom.

V življenje posameznika to prinese spremembo, katere ni vajen. Stvari, ki jih nismo vajeni, pa se upravičeno bojimo, saj jih ne poznamo. Strah lahko postane enkratno nevidno orodje, ki nas hromi.

Na kakšen način se bomo spopadali z neznanim je odvisno od nas samih, mnogokrat pa tudi od ljudi, s katerimi sobivamo. »Krče« v katerih nas grabi strah, je potrebno nemalokrat omiliti. Pri tem nam pomagajo prijatelji, sorodniki, botri, naključni ljudje, ki jih srečamo v življenju (in pri tem kasneje ugotavljamo, da tolikšna naključja niso možna, in da oni pravzaprav izpopolnjujejo naša življenja) in Tisti, ki nas je poznal še preden smo se sami sebe zavedli.

Premalokrat se zavedamo, da nam je vsak dan posebej dan, da je danost, da je dar. In če so naši zemeljski dnevi darovi, je prav, da se zavedamo tudi darov, ki se skrivajo v nas samih.

Kaj nam lahko zapolni počitniške dni, ki včasih lahko trajajo kakšen dan, teden, mesec … več kot smo  pričakovali?

Dan ima štiriindvajset ur in potrebna je samoorganizacija, pri tem pa nam lahko pomagajo naši darovi, katere je potrebno odkriti in jih vpeljati v svoje urnike.

Rada imam jezike, zato sem v prostem času obiskovala jezikovne tečaje, kadar berem tuje članke si prevajam neznane besede in s tem nadgrajujem znanje jezika. Ker rada prebiram knjige, mi tudi one odlično zapolnijo »počitniške dni«. Na duhovnih vajah poskušam poglobiti vez z Bogom in v sebi odkriti svoje poslanstvo. S pomočjo bližnjih sem pričela spoznavati ročne spretnosti. Delovanje društev je vseobsegajoče. Hišnih opravil je vedno dovolj, otroci potrebujejo pomoč pri učenju, s športom se ohranja gibčnost in še glava se dodobra prevetri, tudi če je zunaj megla – takrat je še bolj zanimivo in doživeto.

Ja, včasih je megla ne le zunaj, ampak tudi v naših glavah. V takšnih situacijah se lažje in bolj pristno zavedamo tega, da nam pravi Prijatelj stoji ob strani v dobrem in hudem, Sveti Duh nas nagovarja, naj v sebi iščemo darove in jih spreminjamo v talente za življenje.

Eva Babnik