Post

''Se kdaj vprašaš kam bežiš? Si res tisto, kar si želiš?''

Kako si danes mlad človek predstavlja besedo ''post''? Kot odpoved? potovanje v puščavo? Priliko za hujšanje, prečiščenje?

V vsem tem mislim, da je bistvo globlje in večje.

Ob besedi post se kdaj ustrašimo, ker predstavlja neko omejitev, odpoved, notranji boj, nekaj neznanega … Kaj bom jedel, pil, oblekel …? Rad bi imel vse pod kontrolo, v svojih rokah … in življenje polzi iz teh rok, ki stiskajo in grabijo zase …

Menim, da je post kot pustolovščina v neznano, ko pričakuješ, da se bo nekaj zgodilo. Zgodilo se bo, če se boš najprej sam pri sebi odločil, da odpotuješ na to pot, kamor te Bog vabi k sebi, da se mu približaš in odkriješ kaj ti pripravlja, če mu boš le dal svojo šibkost, kjer si sam nemočen … Morda je to sladkarija ali v vsakem dnevu najdena vsaj ena pozitivna stvar.

Da v človeku lahko zgori nesnaga in se v njem zasveti prečiščeno zlato, se mora odpovedati svojim slabim navadam, željam, predstavam, ki ga še vedno vlečejo v to. Tako lahko da prostor drugim, resničnim stvarem. Jezus nas vabi, da vstanemo iz ''groba'', se odpovemo našim željam, hrepenenjem, da bi stvari potekale kot si jih sami zamislimo. To je vstajenje, ki je sestavljeno iz bolečine in smrti – soočenja z lastnimi šibkostmi. Če človek sprejme vabilo in se skupaj z Jezusom odpravi v puščavo, se bo po takemu vzgibu tudi kasneje v življenju lažje odločil in stopil na drugačno pot. Ko se bo zavedal, da je sam sebi prešibek in rabi Njegovo oporo …

Veliko mladih nosi najrazličnejše skrbi in bolečine, ki jim kdaj ni več kos. Morda je post čas, da pogledamo z drugimi očmi in se zavemo, da Jezus želi veselega darovalca, ki svoja bremena ne tlači v notranjosti, ampak jih spreminja v dobro.

Ko odvržemo stara bremena in pogledamo na nov način, lahko doživimo praznik vstalega, novega telesa, ki zasveti v temne kotičke naših slabosti z novo lučjo.

Veronika Juriševič