Advent – čas zame!

V teh dneh je sneg pobelil naše kraje in hočeš-nočeš smo morali tempo našega življenja prilagoditi novonastalim razmeram. Prevoziti nekaj kilometrov z avtom tako vzame dvakrat več časa, pa še ni gotovo, da nam bo to zadoščalo. Mediji družbenega obveščanja nas ves čas opozarjajo na strpnost in previdnost, pa tudi na to, da si moramo vzeti več časa za pot oz. naj se na pot odpravimo zgolj, če je to res potrebno.

Kot sem dejal, nas v tem primeru narava sama prisili, da upočasnimo korak. Tudi slabe volje ob vsem tem ne manjka, ampak ker smo vsi na istem, to nekako sprejmemo in se prilagodimo. Vse to je zunanje stanje, zunanji svet, ki je vsekakor pomemben in močan element našega življenja. Vendar zunanjost ni vse – obstaja še kakšna druga plat življenja.

Adventni čas, ki smo ga začeli s prvo adventno nedeljo, nas vabi k čuječnosti in nenehni pripravljenost. Prvi del adventnega časa (do 16. decembra) nas v liturgičnih besedilih usmerja na Kristusov drugi prihod, ki ni zgolj neka fikcija ali »tolažba upajočih«, ampak eden bistvenih temeljev krščanstva. Drugi del adventnega časa (od 16. decembra dalje) pa nas usmerja na neposredno pripravo Kristusovega rojstva pred več kot 2000 leti.

Kristus kot božji Sin ni prišel enkrat na svet, trpel in umrl za nas, sedaj pa se je od nas odmaknil in nas pustil same. Ne, On je med nami, prisoten pri vsaki sveti maši v podobi kruha in vina ter dejaven preko svetega Duha! In Njegov drugi prihod je dejstvo, ki se bo zgodilo, pa naj jaz v to verjamem ali ne. Če verjamem, potem se na to pripravljam; če ne verjamem, mi to itak nič ne pomeni in živim po svojih merilih, ki pa se lahko zelo hitro spreminjajo, prehajajo iz ene skrajnosti v drugo, so preveč pod vplivom tega sveta. Za kolikor toliko mirno in urejeno življenje mi to ne more nuditi zadostne opore in trdnosti, ker potrebujem nekaj več, nekaj bolj trdnega. In to trdnost mi lahko da samo vera!

Zunanji tempo življenja nas v svojih obveznostih in dolžnostih trga proč od nas samih. Zavestno se moramo boriti zoper takšno razvrednotenje človeka, ko nas želijo narediti zgolj za potrošnike, proizvajalce in porabnike, delovno silo… Samo pomislimo na to, na čem bo poudarek veselega decembra: razna praznovanja, popusti, nakupi, lučke … Saj se vse to zelo lepo sliši, vendar nas to tudi vleče proč od našega osebnega srečanja z Bogom in s samim seboj.

Sneg je upočasnil naš telesni korak, kaj bo pa upočasnilo naš notranji duhovni korak? Adventni čas je priložnost in povabilo, da bi se vsaj nekoliko ustavili, pogledali vase, naredili analizo preteklosti  in si začrtali smernice za prihodnost. Nobene zunanje prisile ne bo, da bi to morali narediti – odvisno je od vsakega posameznika, ali se bomo podali na to pot. Nihče nam ne bo očital, če bomo ostali zgolj pri zunanjih oblikah praznovanja, vendar pa bo to postala zgolj še ena od zamujenih priložnosti srečati se z Življenjem.

Dragi brat, draga sestra, vstopiva v adventni čas zares, z odprtimi ušesi in še bolj odprtim srcem, ker se Bog želi srečati z vsakim od nas osebno. Ne zgolj v romantični podobi ob jaslicah, še bolj v vsakodnevnem vrvežu tekanja sem ter tja. Advent ne sme biti zgolj prižiganje sveč na adventnem vencu, ampak vnemanje srca, ki ga ogreva Kristusova ljubezen in Njegov bližajoči se prihod. Vzemi si torej čas zase in Zanj ter pusti, da te nagovori!