Od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri

Kateheze

V Sloveniji se 77 % državljanov prišteva h katoličanom, od tega pa je le 15 % nedeljnikov (http://katoliska-cerkev.si/statisticni-podatki-o-cerkvi-na-slovenskem-za-leto-2011). Potrebno se je tudi vprašati, koliko nedeljnikov obiskuje sv. mašo iz tradicije in koliko iz osebne vere. Te številke nas ne smejo prestrašiti, temveč nas izzivajo k refleksiji: kje je naša vera? Seveda gre na prvem mestu za osebno vprašanje: kje sem z osebno vero? Kako mi gre? Kaj mi pomeni? Je vse odvisno samo od mene?

Kaj je vera?

  • vera je dar: Že sv. Avguštin je v svojih Izpovedih opisal spoznanje, da je vse milost. Vera mnogim ni položena kar v zibko, ampak se do vere dokopljejo po vztrajnem iskanju, premišljevanju, včasih ob srečanju s kakšno osebo, včasih na duhovnih vajah, drugič ob prebiranju Svetega pisma. Na to iskanje odgovarja Bog – z vero. Bog v tebi ustvarja hrepenenje, da ga iščeš, Bog te kliče, On sam se ti daje v nemir iskanja, da bi te lahko potem pomiril in objel. On sam te vodi po poti vere, po poti k Njemu. Vera je proces, ki traja vse življenje, je proces iskanja Božje bližine, ki je enkrat konkretna, drugič prazna.
  • vera je zaupanje: Kako močno vero imaš, se pokaže v preizkušnjah. Bog od tebe  pričakuje le, da mu zaupaš, da mu verjameš. Jezus sam je rekel: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,23). Bog za vsako stvar potrebuje tvojo privolitev, tvojo vero Vanj, zaupanje v Njegove besede: »Ne boj se, samo veruj!« (Mr 5,36).
  • vera je odnos: Vsak, ki je kdaj bil v partnerskem odnosu dobro ve, da je za lep in rastoč odnos potreben prispevek obeh. Enako velja tudi za druge odnose, tudi v odnosu do staršev, prijateljev, šefov se moraš truditi. Svojo vero lahko preveriš tudi tako, da opazuješ, kakšen je tvoj odnos do Boga, kako se trudiš, kaj prispevaš, kaj pričakuješ. Jezus te je imenoval za svojega prijatelja (prim. Jn 15,15), zato se nikar ne boj govoriti z njim kot z najboljšim prijateljem.
  • vera je garanje: Bolj kot garanje to raje opišimo z besedami premikanje, rast, korakanje. Tako je. Vera je tudi garanje. Pride puščava, samota, lahko celo občutje zapuščenosti in takrat je gotovo težko delati korake k Bogu. Lahko si preprosto pred kakšno zahtevno odločitvijo pa ne veš, kako naprej. Tudi to od tebe zahteva napor zaupanja, izročanja.

 

Kaj je bistvo naše krščanske vere?

(Pogovor ob veroizpovedi naj bo namenjen odkrivanju, kaj priznavamo kot kristjani. V pomoč pri odkrivanju vere vam je lahko Katekizem Katoliške Cerkve (KKC)).

  1. Verujem v enega Boga,

Očeta vsemogočnega,

Stvarnika nebes in zemlje,

vseh vidnih in nevidnih stvari.

 

Bog je eden.

Bog je Trojica.

Bog je Oče.

Bog je Vsemogočen.

Bog je Stvarnik.

 
  1. In v enega gospoda Jezusa Kristusa,

edinorojenega Sina Božjega,

ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki

in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga,

rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom,

in je po njem vse ustvarjeno,

ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja

prišel iz nebes.

In se je utelesil po Svetem Duhu

iz Marije Device in postal človek.

Bil je tudi križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel

in bil v grob položen.

In tretji dan je od mrtvih vstal, po pričevanju Pisma.

In je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi.

In bo spet prišel v slavi,

sodit žive in mrtve,

in Njegovemu kraljestvu ne bo konca.

 

V veroizpovedi je kratek povzetek Jezusovega učlovečenja, trpljenja, smrti in vstajenja.

Kako dobro poznam Jezusa in Njegovo zgodbo?

Je Jezus samo neka zgodovinska oseba, ki je spremenila svet ali njegov nauk spreminja tudi mene?

Katere ključne točke bi izpostavili, če bi te kdo vprašal, kdo je bil Jezus?

Kako si Jezusa predstavljam?

Kaj je bistvo Njegovega oznanila?

 
  1. In v svetega Duha,

Gospoda, ki oživlja;

ki izhaja iz Očeta in Sina,

ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo;

ki je govoril po prerokih.

 

Kako dobro poznam tretjo božjo osebo – Svetega Duha?

Sin in Duh sta poslana skupaj.

Sveti Duh tudi danes govori po mnogih ljudeh in odpira srca za razumevanje Božje Besede in Njegove volje.
  1. In eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.

Priznavam en krst v odpuščanje grehov.

In pričakujem vstajenje od mrtvih

in življenje v prihodnjem veku.

Amen.

 

Cerkev kot Jezusova nevesta prva najgloblje posreduje želje in voljo Gospoda.

Cerkev sva ti in jaz (ne samo župnik, ne samo škofija, ne samo Vatikan, ampak ti in jaz) – po krstu brata – pridružena občestvu vernikov, ki pa so tudi župnik, škofija in Vatikan.

Kakšno podobo o Cerkvi imam?

 

 

Zakaj verujem: ker »moram« ali ker želim in ker iščem Boga?

 

 

TRADICIJA: Tradicija ali izročilo se prenaša iz roda v rod že od apostolov dalje, ko so ti prejeli nauk od Kristusa ter ga posredovali naprej. Apostoli so opominjali vernike, naj se držijo izročil (prim. 2 Tes 2,15), to pa je naloga tudi današnjih škofov kot naslednikov apostolov. Izročilo se tako prenaša po ljudeh (od škofov preko duhovnikov in katehetov do staršev), poleg pa spadajo tudi branje Svetega pisma, pripadnost Božjemu ljudstvu in cerkveno učiteljstvo, ki svojo avtoriteto izraža v imenu Jezusa Kristusa (Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju, BR 10). Tradicija je torej nujno potrebna in kristjani jo priznavamo že od samega začetka, predvsem v sprejemanju zakramentov. V slovenskem prostoru je tradicija še vedno zelo močna in tudi spoštovana, zaželena. A krščanska vera zaradi okolja, v katerem živimo, ne more več obstati zgolj zaradi tradicije, zato je nujen korak k osebni veri.

OSEBNO SREČANJE S KRISTUSOM: Osebna vera je velik dar. Ni dana vsakemu, čeprav je vsaka izpoved vere, ne glede na to, kako globoka je, osebna izpoved. Že mnogi svetniki niso znali opisati z besedami svojega srečanja z vstalim Kristusom. Si predstavljate: Pavla je dobesedno »vrglo na tla«, ko ga je Jezus, ki naj bi že davno umrl, kar naenkrat obiskal z živo Besedo in poslanstvom (prim. Apd 9,3–9)? Nekaterim ljudem pri osebni veri pomaga razum, ko z razumom pridejo do spoznanja, da je krščanstvo resnica, kar pomeni, da pri iskanju odgovorov na temeljna vprašanja (npr.: Kaj je smisel življenja? Zakaj sem na svetu?), najdejo odgovor v krščanskem nauku. Drugi osebno vero doživijo »mistično«, kar opišejo kot posebno srečanje s Kristusom. Vsekakor ne obstaja recept ene poti do srečanja z Gospodom, temveč je Bog tisti, ki ima pripravljeno pot za vsakega; za vsakega svojo. Pri osebni veri in rasti v njej vedno ostaja merilo: »Iščite in boste našli. Trkajte in se vam bo odprlo« (Mt 7,7).

RAZMERJE MED TRADCIJO in OSEBNO VERO: Pri tradiciji je ključnega pomena, da se pogosto vprašamo, ZAKAJ nekaj počnemo. Pri globoki osebni veri pa je pomembno, da UPOŠTEVAMO tudi tradicijo. V obeh lahko obstaja nevarnost skrajnosti: pri tradiciji se lahko strogo držimo »reglcov« in zapademo v »tradicionalizem«, ki ne vidi dlje od izpolnjevanja zapovedi in farizejstva. Pri osebni veri pa je pomembno ne le se držati svojih razmišljanj in čutenj, temveč te preverjati v skupnosti in iskati trdne temelje v izročilu. Potrebno je oboje!

 

Od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri (PIP 52)

  • množično krščanstvo: Naša Cerkev se množičnosti in tradiciji ne želi odreči, a ker se je tradicionalno verno okolje spremenilo, je poglavitno prav to, da si močneje prizadevamo za osebno vero.

 

  • osebna vera: Ko neka tradicionalna vera preraste v osebno vero, se to kaže v načinu življenja: živim to, kar verujem. V Sloveniji smo kristjani zaradi izrednih družbenih razmer mnogokrat zaznamovani in zato čutimo težo pri izpovedovanju vere.

 

  • občestvena vera: Lahko bi rekli, da je ideal Cerkve. Veliko govora je in bo še o živih občestvih, kjer osebna vera združuje posameznike v skupine in gibanja. Začenši z družino so ta občestva jedro, zavetje in spodbuda za rast v osebni veri.

 

 

 
 

[1] O živih občestvih bomo razmišljali  v eni od prihajajočih katehez.

 

Pogovor po skupinah:

  • Kako sem prejel vero? (v družini, od staršev, od starih staršiev od fanta/dekleta, v župniji, v gibanju/združenju/mladinski skupini, ob srečanju, s kako osebo, ob prebiranju Božje besede …)

Metodološki pristop: ob pogovoru na vprašanje Kako sem prejel vero? se združimo v manjše skupine in sicer tisti, ki so jo prejeli v družini so ena skupina, tisti, ki so jo prejeli ob branju Svetega pisma, so druga skupina itn.
– Skupina se pogovori in išče skupne točke (npr: ti, ki so vero prejeli v družini napišejo na list papirja svoje izkušnje iz družine (molitev, pogovor o veri), in tudi, kaj bi si še želeli, ali bi kaj spremenili – tu že razmišljam z očmi lasne vere).
– Potem vsaka skupina skupaj poišče odgovor na prva tri vprašanja: Kaj je vera? Kaj je bistvo krščanske vere? in Zakaj verujem? (ker moram ali ker želim, to potrebujem).
– Skupaj z voditeljem predebatirajte vaše ugotovitve. V pomoč vam je lahko zgornji tekst, kjer je nekaj osnovnih točk o verovanju.

  • Osebna vera: kako jo razumem, kako jo živim in rastem v njej? Pogovorite se o lastnih izkušnjah (te so najlepše pričevanje vere).

 

  • Priložnost za rast v veri (po PIP):

– beri Sveto pismo, zlasti evangelije;
– udeleži se duhovnih vaj, duhovne obnove;
– udeležuj se izobraževanja na verskem področju (prim. Nikodemovi večeri);
– moli, več, nauči se moliti tudi na nove načine, vključno z meditacijo;
– redno prejemaj svete zakramente in dobro se nanje pripravi;
– poišči skupino, v kateri čutiš oporo v svojem iskanju in s katero lahko deliš svoja razmišljanja;
– poišči duhovnega spremljevalca;
– prebiraj knjige z duhovno in teološko vsebino, pri osnovnem nauku ti bo zelo v pomoč KKC ali YouCat.

 

Pripravila: Karmen K.

Viri in literatura:

Pridite in poglejte. 2012. Slovenski pastoralni načrt, krovni dokument. Slovenska Škofovska konferenca. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba.

Strle, Anton. 1997. Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba.

Koncilski odloki, konstitucije, odloki, izjave, poslanice 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (1962–1965). 1995. Ljubljana: Družina.

Katekizem katoliške Cerkve. 1993. Ljubljana: Družina.