Hoditi z Jezusom je lepo

Pričevanje mlade šolske sestre

Naj na kratko opišem zgodbo svojega poklica. Vam povem, to ni lahko opisati na kratko, ker je zgodba dolga, zapletena, široka in globoka, da jo še sama težko razumem. Upam pa, da bom v teh nekaj kratkih vrsticah uspela pokazati na to, kako je Bog čudovit in kako čudovito je, kadar mu dovolimo, da poseže v naše življenje konkretno.

Bilo je poletje 2003. Z brati kapucini in skupino mladih klečim pred podobo Marijinega oznanjenja v Porciunkuli, cerkvici v Assisiju. Ko gledam to deklico Marijo, ki s privolitvijo dovoli, da Bog poseže v njeno življenje, se nekaj v meni premakne. Ne vem kaj je to. Vem pa, da je bil to dar in da ga želim deliti z drugimi.

Življenje teče dalje. Šola, pevske vaje, plesne vaje, zanimanje za biologijo, skavti… vse to polni moje življenje. Za domače imam komaj kaj časa. Vse moje življenje pa dobiva drugačen okus. Začinjeno je s tisto drobno lučko, ki mi je bila podarjena poleti. Vse jemljem bolj resno in sprašujem Boga, kaj želi od mene.

Pride novo leto. In z njim nova zaljubljenost… In iskanje… in razočaranje. In pride tiho prava ljubezen s katero bi se bila pripravljena podati na življenjsko pot – a potovanje traja le dve leti. Ker tista lučka, ki se je vžgala tam v Porciunkuli zahteva nekaj več. Včasih žari, vnema, spet drugič peče, žge. Včasih tudi samo še tli, a ne, Bog ne dovoli, da ugasne. Vedno bolj se zavedam, se zavedava, da mora priti tisti dan, ko morava priti na jasno. Boga sprašujem, ga rotim, naj mi pokaže pot, naj mi pove, kaj hoče.

Duhovne vaje v Logarski dolini. Po treh dneh molitve, pogovorov, preizkušanju različnih metod za razločevanje, sestra Štefka obupa nad menoj, me postavi pred Jezusovo podobo in mi naroči, naj mu vse povem, tudi če se skregava. Ko sem sama pogledam njegovo podobo in mojo upornost premagajo solze. In vem – da me hoče celo. Samo zase.

Tako zdaj že šest let potujeva skupaj z Jezusom dalje. Ne rečem, da je vedno lahko in da pot ni polna preizkušenj. Je pa res, da Jezus nikoli ni obljubljal svojim učencem lahke poti in z vsako preizkušnjo pošilja tudi zadosti milosti, da jo zmorem. Moram pa reči, da je hoditi z Jezusom naokoli lepo in včasih zelo zanimivo. To bi privoščila vsakomur na tak način, ki mu ga pokaže On sam.

sestra Kristina