Pred nami je najbolj norčavi mesec v letu – ali je res?

Ta stavek večkrat na dan slišim po televiziji. Pa je res namenjen samo norčavosti, šemljenju v maske? Zame ta mesec ne bo nič kaj norčav. Na faksu obveznosti, od prakse do kolokvijev, nadomeščanje mojih izostankov v službi, na orglarski šoli… bo pester, ne bo pa norčav. Odprem svoj rokovnik, in pogledam, kaj me čaka naslednji teden. Aha, 8. februar, prost dan, gremo naprej. Nato se ustavim in se vprašam ali je res samo dela prost dan? Ali nima nekega pomena ta prosti dan? Naj bi bil naš slovenski kulturni praznik, Prešernov dan.

Takrat se zavem, da se je to malo pozabilo. Sama sem zelo dejavna na glasbenem področju, torej bi to moralo biti del mene, da širim in pomagam pri kulturnih dejavnostih. Letos pa kar ni ničesar, nobenega povabila za sodelovanje ali s petjem ali z igranjem. Baje, da bo v našem kraju kulturna proslava, malo kasneje februarja, ampak bo. Našega zbora, ki skrbi za širjenje kulture z glasbo in besedo v našem kraju, kar ni med sodelujočimi. Očitno so organizatorji mnenja, da nismo gojitelji kulture, ampak samo nek priložnosti zbor, ki nudi dobro družbo, veselje do petja, ne pa kulture. Ni mi dalo miru, zato sem na internetu poiskala različne definicije za kulturo. Najboljša mi je bila tale: beseda kultura izhaja iz latinske culture, ki je izpeljana iz besede colere, kar pomeni »gojiti«. Kot kulturnica se nato vprašam, kdo bo gojil našo kulturo naprej, če ne mi sami. Če se spomnim na svoja osnovna šolska leta, smo velik pomen dajali kulturnemu dnevu, veliko smo prebirali Prešernove pesmi, sonete.

V gimnaziji smo vsako leto v tem tednu pred 8. 2. izvedli t.i. Kulturni maraton, na katerem se je vsak razred predstavil s kulturnim programom bodisi z gledališko igro, pevskim nastopom, bodisi z nastopom nas glasbenikov s svojimi inštrumenti. Mnogi si ta dan zapomnijo samo po tem, da je to dela prost dan. Po televiziji še vidimo državno proslavo, ki jo kar hitro z daljinskim upravljavcem prestavimo na zanimivejšo akcijo na drugem programu. Priznam, tudi sama večkrat preklopim razne kulturne oddaje, ker me ne prepričajo, ker so mi na trenutke dolgočasne. So pa tudi trenutki, ko z veseljem odidem na koncert, na kulturno prireditev in tako napolnim svojo kulturno plat ter se zavem, da imamo Slovenci lepo, bogato kulturo, katero bi bilo škoda pozabiti in ne deliti naprej. Pred kratkim sem brala en članek iz katerega se me je dotaknilo tole: »Če želiš spremeniti svet, začni pri sebi.« Če želim kulturo deliti z drugimi, jo moram najprej sama živeti, razumeti in nanjo biti ponosna.

Kot kristjanke se me bo mesec februar dotaknil še na drugačen način. Bliža se prav posebni čas, postni čas, ki se bo začel na praznik pepelnice. Postni čas je čas spokorjenja, je čas, kjer Kristjani tako pri bogoslužjih kot v zasebnem življenju razmišljamo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Ob tem se tudi sama večkrat ustavim in razmišljam o moji smrti. Kakšna bo? Ali sem nanjo pripravljena? Ali se sploh zavedam, da je danes mogoče moj zadnji dan tu na zemlji? Takrat se spomnim duhovnikovih besed: »Pomni, človek. Prah si in v prah se povrneš.« Cerkev nam v tem času pomaga, da nas postavi na realna tla, da resničnost ne sledi našim sanjam. Ko trpimo, ko je naše srce strto, skrušeno, zmleto v prah, skoraj tako kot pepel, takrat lahko začne Bog delovati v nas. Tu se mi poraja vprašanje: Kako lahko začne Bog delovati v meni, če sem pa čisto na dnu? Odprem Sveto pismo in imam odgovor na dlani. Bog je vzel prah zemlje, oblikoval človeka in mu vdahnil življenje. Tako Bog komaj čaka, da lahko vzame naša skrušena srca, jih na novo oblikuje in naše srce prerodi kot novo. Ni namen posta, da se odrečemo stvarem, od katerih smo odvisni, to je samo telesno. Pravi namen spokornosti je ponovno izročiti svoje srce Bogu, da ga lahko On na novo preoblikuje in bo tako zmožno zaživeti čisto, z novimi močmi, z novim zaupanjem v Gospoda v vsej svoji polnosti.

Večkrat sem že opazila ljudi, ki so v javnosti kot »lutke«, so »našemljeni« v maske. Delajo stvari pred ljudmi, za ljudi in zaradi ljudi. Moje učenke v službi me vsako leto sprašujejo, kaj bom za pusta. Jaz se vedno pošalim, da nič, saj sem vsak dan maska. Dejansko to tudi sem, predvsem v družbi svojih sošolcev na faksu. Vidijo me kot pridno, vestno študentko, ki ima večino zapiskov, ki so še po vrhu lepo urejeni. Nobeden od njih pa ne vidi, kaj ali kdo sem, ko to masko snamem. Nobeden ne vidi, da sem mogoče potrta, da bi se rada pošteno nasmejala do solz, da rada delim to veselje z drugimi… Gospod me v tem času vabi, da snamem svojo masko, da si pogledam v svoje srce, ki je lahko umazano, skrušeno v pepel. Želi, da Mu dovolim, da me na novo preoblikuje. Jaz Mu lahko samo zapojem: Vzemi srce moje, vzemi ga, moj Bog, /vžgi v moji duši ogenj svoj, Gospod…

Jasna