Lectio Divina

Vzemi si čas. Zavej se, kako zelo te Bog ljubi, kako ti kot svojemu ljubljenemu sinu ali hčerki želi najboljše. Želi ti povedati to, kar je zate resnično dobro. Prisluhni svojemu srcu, ki hrepeni po Besedi Očeta. Veruj, da Gospod to Besedo namenja danes prav tebi in da ti bo po njej na nek način spregovoril prav zate in za tvojo življenjsko situacijo.

 

 

 

 

Potek premišljevanja (meditacije) Božje besede

1.       Pripravim se na srečanje.

2.       Zavem se Božje navzočnosti in kličem Svetega Duha.

3.       Berem in premišljujem Božjo besedo.

4.       Zahvalim se.

5.       Pregledam molitev.

6.       Živim.

 

1. Pripravim se na srečanje

Zavem se, da grem molit – grem v svoje srce, da bom z Gospodom.

Izberem Božjo besedo (najbolje, če je Božja beseda dneva) in jo preberem.

Izrazim Bogu svojo željo, prošnjo … (svoj namen – eno samo kratko prošnjo zapišem v duhovni dnevnik).

Izrazim Bogu svojo nenavezanost na svojo prošnjo. On ve, kaj zares potrebujem. Bog vedno pride in vedno govori. Ne morem nadzirati, obvladovati ali manipulirati z njegovim prihodom, z načini delovanja njegove milosti, niti s čustvi, razpoloženji ali mislimi, ki mi jih vzbuja. Bog je svoboden in molitev mi pomaga, da se pripravim za srečanje s svobodno osebo.

 

2. Zavem se Božje navzočnosti in kličem Svetega Duha

Zavestno se pokrižam.

Zavem se, da je Bog tu ob meni, še več, v meni je.

Prosim ga, naj me napolni s svojim Svetim Duhom.

 

3. Berem in premišljujem Božjo besedo

V sebi obnovim zavest, da je Božja beseda polna Svetega Duha.

Besedilo večkrat preberem, dokler se moja notranja pozornost ne zaustavi ob določenih besedah, ki me bolj živo nagovorijo, ali dojamem, da so kakšne besede še posebej namenjene zame, za moje okoliščine, za današnji trenutek.

Ustavim se pri teh besedah in jih začnem tiho ponavljati, pri čemer sem pozoren na svoje srce in na svoje razmerje do te Besede, ki je Oseba in ta Oseba mi govori. Nisem pozoren na pomen besed, pač pa na to, čigave so, kaj jih prežema, kam me hočejo privesti; katere misli in čustva prebujajo v meni. Besedi zastavim vprašanje, se pogovarjam z njo … Če mi pomaga, si lahko tudi sproti zapisujem.

Lahko se vrnem tudi na prošnjo, ki sem jo imel v začetku, in jo skušam videti skupaj s prebrano besedo

Kar me v tem času raztresa, vključim v molitev tako, da to povem Gospodu.

 

4. Zahvalim se

Ob koncu se zahvalim za to, kar se je zgodilo v molitvi. Zmolim očenaš. Lahko opravim pogovor s kakšnim svetnikom, tako da se obrnem nanj ali se ga preprosto spomnim.

 

5. Pregledam molitev

Pregledam, kaj se je dogajalo v molitvi, in si zapišem v duhovni dnevnik:

Gospod mi je povedal … (misel)

Gospod je v meni prebudil … (čustvo)

Vznemirjale so me naslednje skušnjave in misli …

 

6. Živim

Med dnevom večkrat ponovim besedo, ki me je nagovorila med premišljevanjem. Ne gre za to, da delam sklepe, kaj moram delati … Preprosto ponavljam besedo in Sveti Duh bo počasi spreminjal moje srce.

Ni lahko razlikovati, katere misli, čustva so od Boga in katere od skušnjavca. Na terenu duhovnega življenja potrebujemo voditelje. Z duhovnim spremljevalcem podelim svojo duhovno pot, zlasti svoje namene za prihodnost.

               

(Prim. M. I. Rupnik, Razločevanje, Prvi del)