Upanje ali nevoščljivost?

KKC 387. Kaj je upanje?

Upanje je Božja krepost, s katero od Boga pričakujemo in hrepenimo po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se na pomoč milosti Svetega Duha, da bi tako zaslužili večno življenje in ostali stanovitni do konca zemeljskega življenja.

 

 

Če smo povezani z Gospodom, se ne moremo znajti v brezupni situaciji. Njemu ni nič nemogoče. Prav zato je ena od uspešnih taktik hudega duha spodbujanje brezupa. Tu ne gre za žalost ali skesanost zaradi greha. Obup je nekakšen duhovni samomor, ko pred seboj zapremo vse poti, ki vodijo v življenje. Kristus pa je prišel med nas, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (Jn 10,10).

 

Da bi nas spravil v malodušje, hudobni duh pogosto dreza v naše rane in pritiska na naša najbolj občutljiva mesta. Mogoče nam ponavlja iz očetovih ust velikokrat slišane besede kot na primer: »Iz tebe ne bo nikoli nič!« Ali nam obuja neprijetne spomine: »Se ne spomniš, kako ti je že tolikokrat spodletelo? Zakaj bi bilo sedaj drugače?« Seveda nas njegove opazke zadenejo v živo. »Saj je res!« mu velikokrat pritrjujemo, namesto, da bi se izpostavili Božjemu zdravilnemu pogledu. Mogoče nas Bog ne bo ozdravil v trenutku, lahko pa našo ranjenost uporabi v prid naše svetosti.

 

»/…/ njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu /…/« (Rim 8,28) In čeprav smo skušani, da bi pod težo skušnjave popustili, nas Gospod vabi k vztrajnosti. On ne bo pustil, da bi teža bremena presegla naše moči, saj ve, koliko prenesemo. Sam je že nosil naša bremena.

 

 

 

Kaj je zavist?

Zavistnež dobro pozna to zagrenjenost, ta občutek, ki ga razjeda, mu zapira srce, ga spodkopava in okužuje ljudi, ki so okrog njega. Zavist je žalost, ki se poraja iz prikrajšanosti. Zavistnež se žalosti, kar ima drugi, sam pa nima: njegov humor, njegova diploma, uspeh, bogastvo, zveze … Ko človek čuti, da nima lastnosti, ki bi jo lahko imel, se oškoduje z zavistjo.

 

 

Imeti in biti

Psihoanalitiki gredo dalje. Zavistnež se žalosti ne le zaradi tega, kar drugi ima, ampak tudi zaradi tega, kar drugi je. Stari moralisti so znali torej ločiti med zavistjo oz. nevoščljivostjo, kar zadeva stvari ter med ljubosumnostjo, kar se nanaša na ljudi.

 

Greh zoper drugega in zoper sebe

Zavist je greh, ker poraja številne pregrehe zoper drugega: zlonamernost, zadovoljstvo zaradi težav drugega, razočaranje zaradi njegove uspešnosti …

 

Zavist poraja tudi greh zoper samega sebe. Recimo zamero. Lahko povzroči krivično gledanje na lastne talente in življenjsko zgodbo. To sovraštvo lahko pripelje celo do samomora: realnega ali simbolnega.

 

Spoznamo jo: nezmožnost veselja sreče drugega, nezmožnost dajanja poklonov, veselje spričo nesreče drugega, raje kritika kot pohvala, vplivanje na voljo drugega, nezmožnost zaupanja, raztresenost.

 

Odpravimo jo: najprej jo priznajmo, ne kritizirajmo niti ne obtožujmo, ogibajmo se izogibanju, sprejmimo drugačnost drugega, sprejmimo lastno pomanjkljivost, gojimo samospoštovanje, naj nam kdo pomaga, izberimo blagoslavljanje, hranimo se s Svetim pismom, molimo …

 

Sveto pismo mi govori

2 Mz 17, 8–16 | Mt 5, 23–24

 

Vprašanja za razmislek

o             Trenutek, ko me upanje ni pustilo na cedilu …

 

o             Kakšne lastnosti naj bi imela oseba polna upanja? Poznaš kakšno?

 

o             Naredi si seznam, kaj vse ceniš na sebi, kaj si želiš še razviti in nenazadnje je v tebi tudi kaj zavisti za stvarmi ali lastnostmi, ki jih nimaš?

Pripravila: s. Metka Kastelic

Viri: P. Ide in L. Adrian: 7 glavnih grehov, T. Špidlik, Osnove duhovnega življenja